Moj prvi...

In če smo natančni, tudi drugi…
Polet z Ryanair-om, seveda, kaj pa drugega?!
Bilo je le vprašanje časa kdaj bo moja malenkost letela z enim od nizkocenovnih prevoznikov. Če sem iskrena, sem že letela z Brussels airlines, ki bi lahko nekako sodil med nizkocenovnike, vendar sem letela na Brnik (ups, na letališče Jožeta Pučnika) in vsi vemo, da si tam letališke pristojbine delijo nebo s pticami. Tako vsak nizkocenovnik, ki leti na Brnik postane ne-več-nizkocenovnik.
Že zdavnaj sem ugotovila, da je Luxemburg svetlobna leta daleč od Slovenije- vsaj kar se letalskih povezav tiče. Če imaš neomejene količine časa, lahko letiš kar z Luksemburškega letališča. Presedeš v Frankfurtu, Zurichu ali Parizu, in že si v Sloveniji. Lahko greš na triurno romanje do Bruslja in potem direkt v Slovenijo. Ali pa… si pravočasno priskrbiš karto za nizkocenovnika in se podaš na krajšo odisejado.
Za pot od Luksemburga do Sežane sem potrebovala 9,5 ur. V tem času sem zamenjala kar nekaj prevoznih sredstev. Torej… najprej mestni avtobus do železniške postaje, potem posebni bus do letališča v Hahnu, sledil je polet do Trevisa, avtobus do Mester, vlak do Trsta in končno avtomobil do doma. In čez pet dni me je čakala ista pot- v obratni smeri, seveda.
Mestni avtobus, ki navadno ni nikoli točen, je prišel na postajo (in tudi odpeljal z nje) tri minute prezgodaj. Na srečo, sem bila tam pravočasno. Do letališča smo potrebovali skoraj dve uri, ker smo se najprej pol ure vozili po Luksemburgu, potem pa počasi sopihali mimo Trierja. Letališču se uradno reče Frankfurt-Hahn, v resnici pa je baje celih 150 km proč od Frankfurta. Nekje sem prebrala, da je Hahn oddaljen 40 minut od Luksemburga in samo 15 minut od Trierja. Sicer osebek ni napisal s katerim prevoznim sredstvom, vendar vsekakor ne z avtomobilom. 80 kilometrov v 15 minutah… no way!
Hahn je preobražena nekdanja vojaška baza in stoji, tako kot vse baze, sredi ničesar. Meni se letališčna stavba ni zdela ravno labirint in sem se kar lahko znašla. Že doma sem naredila check-in kar preko spleta in tako sem se lahko odpravila naravnost k vhodu v čakalnice. Prijazna tetica mi je za 50 centov prodala vrečko v katero sem stlačila svoje kreme in ostale ultra nevarne snovi. Mimo mene je pribrzel starejši Italijan z veliko torbo. Tetica ga je prijazno opomnila, da je njegova torba malo prevelika za ročno prtljago. Tip ji je jadrno pričel ugovarjati, da je nekaj dni prej priletel iz Benetk s taisto torbo, in ni imel nikakršnih problemov. Ker se ženski očitno ni dalo ubadati z italijanskim pametnjakovičem, je stopila do svojega šefa. Nemec je pogledal torbo in Italijanu povedal, da je prevelika. In spet smo poslušali štorijo, da je on priletel z Benetk, kjer se res ni nihče ubadal z njegovo torbo. Pa smo tam! Nemški nadzornik je Italijanu pokazal na eno izmed ogrodij, ki stojijo vsepovsod po letališki stavbi (ogrodje je izdelano v maksimalni velikosti ročne prtljage 55x40x20 in če gre tvoja prtljaga brez problemov noter, potem je vse ok) in mu rekel, naj stlači noter torbo. Italijanova torba je seveda bila »malo« preširoka in »čisto malo« predebela. Takoj je ubral druge note in začel govoričiti o eni sami državi in isti letalski kompaniji in bla bla bla. Nemcu je bilo očitno zadosti, ker mu je zabrusil, da so Benetke v Italiji in da smo sedaj v Nemčiji in da tam veljajo nemški zakoni. Ena sama država pa… to je samo na papirju.
Ne vem kaj se je z Italijanom zgodilo, ni pa se nam pridružil na letu.
Ko sem prišla do obljubljene dežele (beri: do prostocarinskih trgovin), se mi je zazdelo, da bi si lahko privoščila kavo. No ja, kava v Nemčiji… dokaj nenavadna želja! Naj povem, da je bila kava zelo dobra, morala pa sem jo dobesedno zliti vase, ker se je, takoj, ko sem jo dobila, pričelo prednostno vkrcavanje. Ker je bil to moj prvi polet z Raynairom, nisem še čisto obvladala postopkov in tako sem posnemala nekega italijančka. Ko me je malo začudeno pogledal, sem mu pojasnila, da ne obvladam stvari in mi je takoj vse pojasnil. Prednostno vkrcavanje pomeni, da te spustijo malo prej na letalo in se lahko usedeš kamor ti srce poželi. Aja, pa za ročno prtljago imaš še prostor.
Letalo je bilo čisto simpatično. Boeing 737, čisto tak kot tisti za Porto, s to razliko, da ta ni imel ekrančkov za prikaz ukrepanja ob morebitni nesreči. To so stevardi in stevardese morali storiti kar »po starem«. Deset minut pred napovedanim letom nam je pilot povedal, da smo že vsi zbrani in da bomo poleteli. Kar tako. V Hahnu je bila megla in kar skrbelo me je, da ne bi ostali prizemljeni. Pa nismo. In ko smo se dvignili nad megleno kopreno smo zagledali… sonce! Polet je bil miren in sončen in… kratek. Ravno dovolj časa je bilo, da sem si naročila pijačo, jo spila, in že je pilot najavil pristanek. Ha! Ko smo pristali, sem bila kar malce razočarana, ker ni bilo fanfar, kajti pristali smo pol ure prezgodaj.
Pred letališko stavbo v Trevisu nas je čakal avtobus do Mester, ki nas je vse žive in zdrave dostavil do železniške postaje. Na postaji sem se pozanimala, če res v nedeljo vlaki od trsta do Benetk ne vozijo in na moje zadovoljstvo, vozijo!
Vožnja z vlakom do Trsta tudi ni bila pretresljiva, tako da sem srečno prispela na cilj.
Tako. Preživela sem polet z Ryanairom, ki pa zanesljivo ni bil moj zadnji. Če potuješ domov z avtomobilom, lahko sicer pripelješ več krame, če si pa z letalom, imaš izgovor, da lahko neseš samo ročno prtljago in potem darila in darilca odpadejo. :)

Magla svuda, magla oko nas

Povedali so mi, da v Luksemburgu megle ni. Fino, končno brezmegelna dežela!
Včeraj je bil lep, jesenski sončen dan, ki sva ga z Leo izkoristili za nakupovalni obisk Trierja, danes pa sem se zbudila v megleno sivino, ki se je plazila po Luksemburgu ves ljubi dan. Če to ni megla, potem ne vem kaj je!
Napoved vremena na internetu pa vztraja pri tem, da je to vreme "delno oblačno". Ha!

PS.
Hibernacija je še vedno na "ON", ampak tudi medvedki se med spanjem kdaj obrnejo in pretegnejo.

Zimsko spanje

Tako. Odločila sem se, da s prvim vinotokom začne zima in moj blogec gre v hibernacijo. Brez pomena se mi zdi, da se samo pritožujem in jadikujem kako slabo vreme je tukaj, kakšne nogavice nosijo, da bentim čez grde čevlje in slabo glasbo. Nak!
Če se bo zgodilo kaj zelo lepega in pozitivnega, bom objavila, v nasprotnem primeru pa se lahko približno trikrat na mesec zabavate z branjem Leinega bloga.

Čas

Ah, ne bi se rada spuščala v definicije časa. Nima smisla. Na koncu bi ugotovila, da je čas relativen. Tako kot (skoraj) vse na tem svetu. Čas lahko natančno merimo, ampak če to dejstvo zanemarimo, potem je zaznavanje (uh, skoraj se mi je natipkala beseda percepcija) časa odvisno od posameznika in različnih okoliščin.
Moj dopust je letos trajal tri tedne. Najprej sem bila malo doma, potem dober teden na morju, še par dni doma… in že je bilo potrebno spakirati kovčke in odriniti na sever. Trije (prekratki) tedni so minili v hipu!
Konec avgusta sem se vrnila na bolniško. Ne morem verjeti kako so lahko tedni dolgi. Čeprav sem štiri dni prvega tedna preživela v bolnišnici in nisem mogla prosto dirjati naokrog, se mi je zdelo, da je bil teden zelo zelo dolg. Bolje kot se počutim, hitreje teče čas.
Ja, tudi ure so dobile novo dimenzijo. V bolnišnici se ponoči ure vlečejo kot jara kača, slabo leto, ponedeljek… skratka, nekaj zelo dooolgeeeegaaaaaa.

Tako. Dnevi, ki sem si jih odmerila za oddih pri morju, se iztekajo. Bilo je super. Dnevi brez enega samega oblačka. Zunanja temperatura do 33°C, morje sicer kar pretoplo (26°C)… poletje, kot si ga lahko samo narišeš. Kot rada rečem, teden ali dva na leto morata biti taka, da samo ležiš in ti je toplo. Za menoj so dnevi polni plavanja, slane kože, sonca, počitka in brez interneta, dnevnih novic in hladilnika.

Življenje brez hladilnika

je težko, ni pa nemogoče.
Že prvi dan dopustovanja v Piranu, je bilo jasno, da je hladilnik spustil dušo (oz. plin, če smo bolj natančni) in da se ga lahko uporablja zgolj za omaro. Prav posebno omaro, omaro z lučko. Krasno! Sploh pa… le kdo rabi hladilnik na morju, ko je zunaj ravno pravšnjih 33°C? Ker serviserjev ni, sploh pa ne v Piranu, kjer je povsod omejen dostop, se je pač potrebno prilagoditi življenju brez hladilnika. Na prvi pogled se zdi nemogoče, pa ni tako! Da se, čeprav je težko. Odpišeš hladne pijače (razen tistih v bližnjem kafiču), mrzle solate, maslo in led… pa gre.
Konec koncev, tudi Robinzon ni imel hladilnika, pa je vseeno preživel.

Delfini, gumijasti Danci in "updejtan" Rok

Že zjutraj, ko sem vstala, sem opazila nemir na Tartinijevem trgu. Kolikor se spomnim, se je v sobotah vedno kaj dogajalo na Tartiniju- če ne drugega, je bil tam bolšji sejem. Ko sem se odpravila po brioše za k jutranji kavi, sem videla, da postavljajo oder. Uau! Nekaj se bo dogajalo. Pred lokalnim TIC-om se mi je oko »zapelo« v besedo Danska. Pisalo je, da bo zvečer nastopila akrobatska skupina iz »Danska«. Iz Danska? Gre za Poljake iz Gdanska ali so mogoče to Danci iz Danske in tisti, ki je pisal plakat ne ve, da slovenščina pozna sklone? Ko sem prebrala še italijanski del vabila na prireditev, mi je bilo jasno, da gre za Dance in ne Poljake.
Zvečer, med tuširanjem, sem zaslišala Adija Smolarja. Adi v Piranu? On pa ja ni Danec… kaj zavraga počne tukaj? Ker je dobro animiral publiko, da je ta sodelovala z njim, me je zanimalo kaj se dogaja na trgu, zato sem se pač pridružila množici. Ko sem privihrala iz hiše, sem se skoraj zaletela v gospoda Roka Ferendjo. Erm, tipček se je malo »okrepil« odkar sem ga zadnjič videla za Bežigradom.
Na odru, tik pod Tartinijem, je resnično stal Adi, ki je pel in zabaval množico. Ker mi ni bilo nič več jasno, sem si šla še enkrat prebrati napovednik prireditev in opazila še en plakat, na katerem je jasno pisalo, da se v Piranu odvija celodnevna prireditev na čast delfinom. Dopoldan je bila ura pravljic, ki sem jo seveda zamudila, srečelov (še ena zamujena stvar), zvečer pa swingerji, Adi, Danci in Rok'n'band. In seveda fotografije delfinov. Aktivisti društva Morigenos so »talali« lučke in zato jim je marsikdo prisluhnil. Jah, brezplačne lučke delajo čudeže!
Že med Adijevim nastopom so se na trgu pojavili svetlolasi osebki. Glede na to, da so se ogrevali na trampolinu (ali kanvasu, kot so oni rekli), sem sklepala, da so Danci. Po predstavitvi skupine (Danska akrobatska reprezentanca), za katero smo izvedeli, da jo sestavljajo amaterji, se je njihova predstava pričela. 13 deklet in 11 »dečkov« je švigalo sem ter tja po elipsi… plesali so in izvajali akrobatske vragolije skoraj celo uro. Občinstvo je resnično uživalo in se zabavalo ob gledanju gumijastih Dancev in vsako vragolijo smo nagradili z bučnim aplavzom.
Sicer sem tudi slikala, ampak Danci so bili prehitri, da bi se na slikah kaj pametnega videlo. Eh, tudi med pripravami bi jih lahko slikala, pa sem raje počivala učke na postavnem trenerju. Ah ja…
Za zaključek prireditve so si oder priborili Rok in njegov band. Vse lepo in prav, če le ne bi bilo ozvočenje tako na glas, da še svojih lastnih misli nisi slišal. Ker Rok le ni tako zelo lep in zanimiv, sem se odpravila do cerkve Sv. Jurija in od tam poslušala »koncert«. Očitno je »govedina« v modi, saj je Rok v svoj repertoar uvrstil tudi Slakovo »V dolini tihi je vasica mala«.V bistvu me je bolj presenetilo dejstvo, da je občinstvo pelo z Rokom!
Tako… slišala sem pritožbe, da se v Piranu nič ne dogaja. Tako je kot povsod, dogajanje te samo ne bo poiskalo, če pa se ti da malo pogledati naokoli, kaj kmalu ugotoviš, da dogaja.