Moj prvi...

In če smo natančni, tudi drugi…
Polet z Ryanair-om, seveda, kaj pa drugega?!
Bilo je le vprašanje časa kdaj bo moja malenkost letela z enim od nizkocenovnih prevoznikov. Če sem iskrena, sem že letela z Brussels airlines, ki bi lahko nekako sodil med nizkocenovnike, vendar sem letela na Brnik (ups, na letališče Jožeta Pučnika) in vsi vemo, da si tam letališke pristojbine delijo nebo s pticami. Tako vsak nizkocenovnik, ki leti na Brnik postane ne-več-nizkocenovnik.
Že zdavnaj sem ugotovila, da je Luxemburg svetlobna leta daleč od Slovenije- vsaj kar se letalskih povezav tiče. Če imaš neomejene količine časa, lahko letiš kar z Luksemburškega letališča. Presedeš v Frankfurtu, Zurichu ali Parizu, in že si v Sloveniji. Lahko greš na triurno romanje do Bruslja in potem direkt v Slovenijo. Ali pa… si pravočasno priskrbiš karto za nizkocenovnika in se podaš na krajšo odisejado.
Za pot od Luksemburga do Sežane sem potrebovala 9,5 ur. V tem času sem zamenjala kar nekaj prevoznih sredstev. Torej… najprej mestni avtobus do železniške postaje, potem posebni bus do letališča v Hahnu, sledil je polet do Trevisa, avtobus do Mester, vlak do Trsta in končno avtomobil do doma. In čez pet dni me je čakala ista pot- v obratni smeri, seveda.
Mestni avtobus, ki navadno ni nikoli točen, je prišel na postajo (in tudi odpeljal z nje) tri minute prezgodaj. Na srečo, sem bila tam pravočasno. Do letališča smo potrebovali skoraj dve uri, ker smo se najprej pol ure vozili po Luksemburgu, potem pa počasi sopihali mimo Trierja. Letališču se uradno reče Frankfurt-Hahn, v resnici pa je baje celih 150 km proč od Frankfurta. Nekje sem prebrala, da je Hahn oddaljen 40 minut od Luksemburga in samo 15 minut od Trierja. Sicer osebek ni napisal s katerim prevoznim sredstvom, vendar vsekakor ne z avtomobilom. 80 kilometrov v 15 minutah… no way!
Hahn je preobražena nekdanja vojaška baza in stoji, tako kot vse baze, sredi ničesar. Meni se letališčna stavba ni zdela ravno labirint in sem se kar lahko znašla. Že doma sem naredila check-in kar preko spleta in tako sem se lahko odpravila naravnost k vhodu v čakalnice. Prijazna tetica mi je za 50 centov prodala vrečko v katero sem stlačila svoje kreme in ostale ultra nevarne snovi. Mimo mene je pribrzel starejši Italijan z veliko torbo. Tetica ga je prijazno opomnila, da je njegova torba malo prevelika za ročno prtljago. Tip ji je jadrno pričel ugovarjati, da je nekaj dni prej priletel iz Benetk s taisto torbo, in ni imel nikakršnih problemov. Ker se ženski očitno ni dalo ubadati z italijanskim pametnjakovičem, je stopila do svojega šefa. Nemec je pogledal torbo in Italijanu povedal, da je prevelika. In spet smo poslušali štorijo, da je on priletel z Benetk, kjer se res ni nihče ubadal z njegovo torbo. Pa smo tam! Nemški nadzornik je Italijanu pokazal na eno izmed ogrodij, ki stojijo vsepovsod po letališki stavbi (ogrodje je izdelano v maksimalni velikosti ročne prtljage 55x40x20 in če gre tvoja prtljaga brez problemov noter, potem je vse ok) in mu rekel, naj stlači noter torbo. Italijanova torba je seveda bila »malo« preširoka in »čisto malo« predebela. Takoj je ubral druge note in začel govoričiti o eni sami državi in isti letalski kompaniji in bla bla bla. Nemcu je bilo očitno zadosti, ker mu je zabrusil, da so Benetke v Italiji in da smo sedaj v Nemčiji in da tam veljajo nemški zakoni. Ena sama država pa… to je samo na papirju.
Ne vem kaj se je z Italijanom zgodilo, ni pa se nam pridružil na letu.
Ko sem prišla do obljubljene dežele (beri: do prostocarinskih trgovin), se mi je zazdelo, da bi si lahko privoščila kavo. No ja, kava v Nemčiji… dokaj nenavadna želja! Naj povem, da je bila kava zelo dobra, morala pa sem jo dobesedno zliti vase, ker se je, takoj, ko sem jo dobila, pričelo prednostno vkrcavanje. Ker je bil to moj prvi polet z Raynairom, nisem še čisto obvladala postopkov in tako sem posnemala nekega italijančka. Ko me je malo začudeno pogledal, sem mu pojasnila, da ne obvladam stvari in mi je takoj vse pojasnil. Prednostno vkrcavanje pomeni, da te spustijo malo prej na letalo in se lahko usedeš kamor ti srce poželi. Aja, pa za ročno prtljago imaš še prostor.
Letalo je bilo čisto simpatično. Boeing 737, čisto tak kot tisti za Porto, s to razliko, da ta ni imel ekrančkov za prikaz ukrepanja ob morebitni nesreči. To so stevardi in stevardese morali storiti kar »po starem«. Deset minut pred napovedanim letom nam je pilot povedal, da smo že vsi zbrani in da bomo poleteli. Kar tako. V Hahnu je bila megla in kar skrbelo me je, da ne bi ostali prizemljeni. Pa nismo. In ko smo se dvignili nad megleno kopreno smo zagledali… sonce! Polet je bil miren in sončen in… kratek. Ravno dovolj časa je bilo, da sem si naročila pijačo, jo spila, in že je pilot najavil pristanek. Ha! Ko smo pristali, sem bila kar malce razočarana, ker ni bilo fanfar, kajti pristali smo pol ure prezgodaj.
Pred letališko stavbo v Trevisu nas je čakal avtobus do Mester, ki nas je vse žive in zdrave dostavil do železniške postaje. Na postaji sem se pozanimala, če res v nedeljo vlaki od trsta do Benetk ne vozijo in na moje zadovoljstvo, vozijo!
Vožnja z vlakom do Trsta tudi ni bila pretresljiva, tako da sem srečno prispela na cilj.
Tako. Preživela sem polet z Ryanairom, ki pa zanesljivo ni bil moj zadnji. Če potuješ domov z avtomobilom, lahko sicer pripelješ več krame, če si pa z letalom, imaš izgovor, da lahko neseš samo ročno prtljago in potem darila in darilca odpadejo. :)

Magla svuda, magla oko nas

Povedali so mi, da v Luksemburgu megle ni. Fino, končno brezmegelna dežela!
Včeraj je bil lep, jesenski sončen dan, ki sva ga z Leo izkoristili za nakupovalni obisk Trierja, danes pa sem se zbudila v megleno sivino, ki se je plazila po Luksemburgu ves ljubi dan. Če to ni megla, potem ne vem kaj je!
Napoved vremena na internetu pa vztraja pri tem, da je to vreme "delno oblačno". Ha!

PS.
Hibernacija je še vedno na "ON", ampak tudi medvedki se med spanjem kdaj obrnejo in pretegnejo.

Zimsko spanje

Tako. Odločila sem se, da s prvim vinotokom začne zima in moj blogec gre v hibernacijo. Brez pomena se mi zdi, da se samo pritožujem in jadikujem kako slabo vreme je tukaj, kakšne nogavice nosijo, da bentim čez grde čevlje in slabo glasbo. Nak!
Če se bo zgodilo kaj zelo lepega in pozitivnega, bom objavila, v nasprotnem primeru pa se lahko približno trikrat na mesec zabavate z branjem Leinega bloga.

Čas

Ah, ne bi se rada spuščala v definicije časa. Nima smisla. Na koncu bi ugotovila, da je čas relativen. Tako kot (skoraj) vse na tem svetu. Čas lahko natančno merimo, ampak če to dejstvo zanemarimo, potem je zaznavanje (uh, skoraj se mi je natipkala beseda percepcija) časa odvisno od posameznika in različnih okoliščin.
Moj dopust je letos trajal tri tedne. Najprej sem bila malo doma, potem dober teden na morju, še par dni doma… in že je bilo potrebno spakirati kovčke in odriniti na sever. Trije (prekratki) tedni so minili v hipu!
Konec avgusta sem se vrnila na bolniško. Ne morem verjeti kako so lahko tedni dolgi. Čeprav sem štiri dni prvega tedna preživela v bolnišnici in nisem mogla prosto dirjati naokrog, se mi je zdelo, da je bil teden zelo zelo dolg. Bolje kot se počutim, hitreje teče čas.
Ja, tudi ure so dobile novo dimenzijo. V bolnišnici se ponoči ure vlečejo kot jara kača, slabo leto, ponedeljek… skratka, nekaj zelo dooolgeeeegaaaaaa.

Tako. Dnevi, ki sem si jih odmerila za oddih pri morju, se iztekajo. Bilo je super. Dnevi brez enega samega oblačka. Zunanja temperatura do 33°C, morje sicer kar pretoplo (26°C)… poletje, kot si ga lahko samo narišeš. Kot rada rečem, teden ali dva na leto morata biti taka, da samo ležiš in ti je toplo. Za menoj so dnevi polni plavanja, slane kože, sonca, počitka in brez interneta, dnevnih novic in hladilnika.

Življenje brez hladilnika

je težko, ni pa nemogoče.
Že prvi dan dopustovanja v Piranu, je bilo jasno, da je hladilnik spustil dušo (oz. plin, če smo bolj natančni) in da se ga lahko uporablja zgolj za omaro. Prav posebno omaro, omaro z lučko. Krasno! Sploh pa… le kdo rabi hladilnik na morju, ko je zunaj ravno pravšnjih 33°C? Ker serviserjev ni, sploh pa ne v Piranu, kjer je povsod omejen dostop, se je pač potrebno prilagoditi življenju brez hladilnika. Na prvi pogled se zdi nemogoče, pa ni tako! Da se, čeprav je težko. Odpišeš hladne pijače (razen tistih v bližnjem kafiču), mrzle solate, maslo in led… pa gre.
Konec koncev, tudi Robinzon ni imel hladilnika, pa je vseeno preživel.

Delfini, gumijasti Danci in "updejtan" Rok

Že zjutraj, ko sem vstala, sem opazila nemir na Tartinijevem trgu. Kolikor se spomnim, se je v sobotah vedno kaj dogajalo na Tartiniju- če ne drugega, je bil tam bolšji sejem. Ko sem se odpravila po brioše za k jutranji kavi, sem videla, da postavljajo oder. Uau! Nekaj se bo dogajalo. Pred lokalnim TIC-om se mi je oko »zapelo« v besedo Danska. Pisalo je, da bo zvečer nastopila akrobatska skupina iz »Danska«. Iz Danska? Gre za Poljake iz Gdanska ali so mogoče to Danci iz Danske in tisti, ki je pisal plakat ne ve, da slovenščina pozna sklone? Ko sem prebrala še italijanski del vabila na prireditev, mi je bilo jasno, da gre za Dance in ne Poljake.
Zvečer, med tuširanjem, sem zaslišala Adija Smolarja. Adi v Piranu? On pa ja ni Danec… kaj zavraga počne tukaj? Ker je dobro animiral publiko, da je ta sodelovala z njim, me je zanimalo kaj se dogaja na trgu, zato sem se pač pridružila množici. Ko sem privihrala iz hiše, sem se skoraj zaletela v gospoda Roka Ferendjo. Erm, tipček se je malo »okrepil« odkar sem ga zadnjič videla za Bežigradom.
Na odru, tik pod Tartinijem, je resnično stal Adi, ki je pel in zabaval množico. Ker mi ni bilo nič več jasno, sem si šla še enkrat prebrati napovednik prireditev in opazila še en plakat, na katerem je jasno pisalo, da se v Piranu odvija celodnevna prireditev na čast delfinom. Dopoldan je bila ura pravljic, ki sem jo seveda zamudila, srečelov (še ena zamujena stvar), zvečer pa swingerji, Adi, Danci in Rok'n'band. In seveda fotografije delfinov. Aktivisti društva Morigenos so »talali« lučke in zato jim je marsikdo prisluhnil. Jah, brezplačne lučke delajo čudeže!
Že med Adijevim nastopom so se na trgu pojavili svetlolasi osebki. Glede na to, da so se ogrevali na trampolinu (ali kanvasu, kot so oni rekli), sem sklepala, da so Danci. Po predstavitvi skupine (Danska akrobatska reprezentanca), za katero smo izvedeli, da jo sestavljajo amaterji, se je njihova predstava pričela. 13 deklet in 11 »dečkov« je švigalo sem ter tja po elipsi… plesali so in izvajali akrobatske vragolije skoraj celo uro. Občinstvo je resnično uživalo in se zabavalo ob gledanju gumijastih Dancev in vsako vragolijo smo nagradili z bučnim aplavzom.
Sicer sem tudi slikala, ampak Danci so bili prehitri, da bi se na slikah kaj pametnega videlo. Eh, tudi med pripravami bi jih lahko slikala, pa sem raje počivala učke na postavnem trenerju. Ah ja…
Za zaključek prireditve so si oder priborili Rok in njegov band. Vse lepo in prav, če le ne bi bilo ozvočenje tako na glas, da še svojih lastnih misli nisi slišal. Ker Rok le ni tako zelo lep in zanimiv, sem se odpravila do cerkve Sv. Jurija in od tam poslušala »koncert«. Očitno je »govedina« v modi, saj je Rok v svoj repertoar uvrstil tudi Slakovo »V dolini tihi je vasica mala«.V bistvu me je bolj presenetilo dejstvo, da je občinstvo pelo z Rokom!
Tako… slišala sem pritožbe, da se v Piranu nič ne dogaja. Tako je kot povsod, dogajanje te samo ne bo poiskalo, če pa se ti da malo pogledati naokoli, kaj kmalu ugotoviš, da dogaja.

Piran

Po nekajdnevnem počitku doma sem »emigrirala« na Obalo. Natančneje v Piran. Rada imam to primorsko mesto. Zelo rada. In če obstaja reinkarnacija, sem v kakšnem iz preteklih življenj živela v Piranu. Sploh ne vem kaj me v Piranu privlači. Realno gledano je življenje tukaj zelo zapleteno. Hiše so stare in za današnji čas zelo nefunkcionalne, trgovin je zelo malo, z avtomobilom ne moreš v mesto… In vendar- kamnite ozke uličice, ki te peljejo križem kražem po mestu, stisnjene barvite hiše, cerkev Sv. Jurija, ki kraljuje nad mestom, znamenite piranske strehe, Punta… in ja, morje, to so stvari, ki me pri Piranu privlačijo. Zavedam se, da bi tukaj kaj kmalu pričela pogrešati internet in druge »priboljške« sodobnega sveta, ampak za teden ali dva na leto, je Piran prečudovit!

Polnjenje baterij

Ah, kako malo je potrebno, da človek napolni izpraznjene baterije! Saj ne, da mi je v Luksemburgu hudo. Ne, daleč od tega! Je pa res, da se mi je prihod domov prilegel. Prvi trije dnevi doma so sicer bili zelo »Luksemburški« z obilico dežja in ne preveč toplim vremenom, že četrti dan pa je bil zelo poletni. Po dveh mesecih vročine bi se pričela tudi jaz pritoževati, ampak nekaj ultra toplega vremena prija. Še posebej ljudem, ki delujejo na sončne celice. Tako kot jaz.

...

Sledijo objave z zamudo :)

O uatta najt!

Končno je tudi zame prišel čas dopusta. Wow! Glede na to, da pravega poletnega dopusta nisem imela že dve leti, se tega zelo veselim. Zabavno se mi zdi dejstvo, da bom dopust preživela… DOMA!
No, najprej pa me je čakala pot domov. Prisluhnila sem nasvetu sodelavca in se na pot odpravila zelo zgodaj zjutraj. Ponoči! Spat sem šla že ob 20h in potem, ko sem se zbudila, sem se odpravila na pot. Iz Luksemburga sem štartala ob polnoči in pričakovala, da bom doma okoli poldneva.
Enkrat za spremembo je pot potekala gladko. V bistvu ne vem natančno kje sem se vozila, saj mi je GSP izbral neko novo različico poti do doma. Prvič sem se ustavila pri Hockenheimu. Ta vikend je za dirkališče »THE« vikend in kljub zgodnji uri (2 ponoči) je bilo vse razsvetljeno, imeli so vrtiljak, glasno glasbo… izgledalo je pravo ljudsko slavje.
Med vožnjo sem tokrat poslušala kar radio in tako mi je uspelo slišati Kid Rockovo All Summer long celo trikrat (na različnih postajah, seveda).
Okoli pete ure zjutraj se mi je zdelo, da bi lahko pretegnila noge in pojedla sendvič. Po tablah sodeč sem se nahajala približno trideset kilometrov pred Muenchnom in kar smejalo se mi je ob misli, da bi morala biti mimo Muenchna (kjer so vedno zastoji), pred sedmo uro. Nebesa!
Sendvič sem pojedla kar sprehajajoč se po parkirišču. Nekateri, ki so počivali kar v svojih avtomobilih so se prebujali, da bi čimprej nadaljevali pot proti morju. Prav tako se je na »šiht« pripravljalo kar precej »kamionarjev«. Opazila sem tudi peščico gasilcev in ni mi bilo čisto jasno, kaj počnejo ob taki zgodnji uri na… recimo… tako odročnem kraju. ŠE!
Ko sem zapeljala na dovoz do avtoceste, sem skoraj povozila gasilca, ki je z rdeče-belimi stožci zapiral cesto. Excuse me? V nemščini mi je povedal, da poti ne bom mogla nadaljevati. A ja? Na moje vprašanje, zakaj pa ne, mi je z roko pokazal na dogajanje za svojim hrbtom. Do takrat nisem ničesar opazila. En revež je zaspal za volanom in se s tovornjakom in prikolico zvrnil s ceste. Gasilci so cesto morali zapreti, da so lahko tovornjak dvignili in odstranili. Krasno! Ko sem strica gasilca vprašala koliko časa bo ta (po)dvig trajal, mi je odvrnil: » Ah, nur eine stunde.« NUR? Jaz pa ne bi tam čakala eno uro, no! Pa sem. In to na čelu kolone tistih, ki bi radi čimprej prišli mimo Monakovega! Ko sem stala na cesti in namrgodeno opazovala gasilce, ki so se trudili s prevrnjenim tovornjakom, sem ob sebi zaslišala: » Ma super, prou lep začetek dneva, ja!«
»Nur eine stunde« je trajala uro in pol. Še sreča, da se je v tisti koloni znašel tudi en tip nekje z goriškega, s katerim sem ves čas klepetala. V avtu bi v tistem času ravno lepo zaspala! Med pogovorom sem dobila tudi nekaj zelo uporabnih nasvetov o vožnji po Beneluksu, Nemčiji, Avstriji in Italiji.
Z »rahlo« zamudo sem nadaljevala pot mimo Muenchna. Čeprav je bila gneča na cesti, kolona ni stala, temveč se je (sicer po polžje) premikala.
Ponavadi avstrijske vinjete ne nalepim na vetrobransko steklo, temveč jo le postavim na vidno mesto. Tokrat sem jo celo prilepila, saj sem jo kupila na postajališču pred prevrnjenim tovornjakom in sem imela več kot dovolj časa, da jo prilepim. Baje, da ti avstrijski policaji mastno zaračunajo, če ni prilepljena.
Pot po Avstriji je potekala mirno. Vsaj tako se mi je zdelo!
Pred tunelom St. Michael mi je policaj nakazal, da naj se ustavim. Ah, rutinska kontrola prometa, kaj pa drugega!? Šarmanten policaj (a sem res uporabila ti dve besedi skupaj v trdilnem stavku??!?!) mi je nekaj rekel. Povedal sem mu, da nemško ne razumem in takoj se mi je nasmehnil in rekel: » Zato pa znam jaz angleško in bova lažje komunicirala.«
Negotovo sem se mu nasmehnila, ker se mi ni sanjalo zakaj bi jaz z njim komunicirala. Šarmantnost gor ali dol, jaz bi šla rada domov!!!
Tipček si je zaželel videti moje vozniško dovoljenje in takoj sem mu izpolnila željo upajoč, da me ne bo vprašal še za prometno, za katero se mi ni čisto sanjalo kje bi se lahko nahajalo. Na hitro sem pomislila na tri možne lokacije… v primeru, če bi policaj imel še kakšno željo.
»Veste zakaj sem vas ustavil?«
» Ker je to vaše delo?«
»Ha ha. Tako je! Moje delo je, da kaznujem tiste, ki se ne držijo pravil.«
»Ahaaaaa…«
»Torej?«
»Verjetno me niste ustavili zaradi oviranja prometa…«
»Med prejšnjima tuneloma ste peljali mimo radarja. Vozili ste 129 km/h.«
»Ups, to je pa skoraj 30% prehitro.«
»Tako je. Kazen je 30 €.«
»OK…« ma ne, ni bilo OK, samo, kaj pa naj? Ker nisem bila prepričana koliko je rekel, sem še enkrat vprašala : » Koliko je kazen? 30 ali 40?«
»A ni 30 dovolj?«
V bistvu je.
»Kartic pa ne jemljete, a ne?«
»Hahaha, tako napredni pa še nismo.«
» A dobim potrdilo? Veste to je moja prva kazen… ever!«
In potem je prišlo do blagovne zamenjave. Jaz njemu bankovec, on meni preostali del denarja in roza potrdilo.
»Eeeee…. A lahko še nekaj vprašam?«
»Ja?«
»A je še kakšen radar v bližini?«
»Hahahaha, še eden je, ja.« In potem sem dobila približno lokacijo radarja.
»Pa srečno vožnjo in… upoštevajte omejitve!«
»Ja hvala. Pa lep dan še naprej«
Še nikoli nisem videla, da bi »have a nice day« imel tak učinek. Tip se je še prej smejal in muzal, ob temu stavku pa se je pričel krohotati in momljati, da normalni ljudje bi kričali, se kregali zaradi kazni, bentili…
Aja, pa še to sem ga vprašala, če je pred kratkim en Ferrari tudi plačal kazen. Je. Kakšne pol ure pred tunelom je namreč mimo mene švignil temno rdeč Ferrari ljubljanske registracije…
Predor skozi Karavanke je bil normalno prevozen, zataknilo se je pa nekje pri Jesenicah, ko sem stala v koloni in se čudila tabli z napisom »Za vas gradimo ceste. Dars.« (nekaj v tem stilu no). Smešno se mi je zdelo, da kilometre nisem videla nikogar, ki bi kaj gradil, nobenega stroja, človečka.. ničesar!!! Samo gnečo in jezne šoferje. Čez kakšno uro sem zagledala celo en bager, no. Za 50 km od meje do prestolnice sem potrebovala debelo uro, potem pa, ko sem enkrat prišla na avtocesto proti morju, ni bilo o zastojih ne duha ne sluha več.
Tako. V bistvu se sprašujem, če mi bo kdaj uspelo prevoziti pot Luksemburg- Sežana (ali obratno) brez težav…

Praznik

Nisem pristašica gneče, vendar me je Luksemburški praznik vseeno zamikal. Očitno se ob velikih prireditvah v Luksemburgu prometni režim rahlo spremeni, saj uvedejo brezplačne avtobuse, ki vozijo od velikih parkirišč na obrobju mesta v center… in nazaj. Zelo pripravno, še posebej, če imaš eno takih parkirišč (in s tem tudi postajo) takorekoč pred nosom.
Sodeč po sporedu, se je »večerni« del proslave pričel ob 20.45, ko je Henri pregledal svoje čete, sledil je mimohod, mimomah, pleh muzika in podobne stvari. Z Leo sva se odločili, da lahko mirno preživiva tudi, če Henrija ne vidiva v živo, in zato sva se v mesto odpravili malo po 22h. V bistvu sva si zaželeli videti veličasten ognjemet.
Center mesta je bil zaprt za promet in vsepovsod množice ljudi. Praktično na vsakem vogalu je odmevala glasba, ljudje so se basali s klobasami in jih zalivali s pivom, nekateri so na glavah nosili utripajoče okraske… iz vsake vitrine pa je še vedno gledal Henri. Imela sem občutek, da je to res nacionalni praznik in da vsak pravoveren Luksemburžan MORA priti v mesto. Tisti, ki živijo v okolišnjih vaseh, so bili praznično opravljeni… eh, pa kaj bi vam razlagala, saj poznate te poletne vaške veselice, ki se dogajajo vsak vikend v Sloveniji. Razne noči in prazniki… nekaj v tem stilu. Kot sem že napisala, je bilo veliko različne glasbe (na internetu sem celo našla stran kjer piše, da se bo glasba dogajala do 6. julija), pleh (baje so Luksemburžani mahnjeni na pleh muziko), nekaj na temo techna, na glavnem trgu se je odvijala prireditev »West End Rocks« z največjimi uspešnicami West Enda, na Place d'Armes pa so neki osebki pošteno fušali (njah, zame je fušanje tisto »petje«, ko prepoznaš pesem zgolj po besedilu). Danes sem prebrala, da so bili to Toxic : Le nouveau coverband du Luxembourg. Juhej!
Ker je bil najin namen videti ognjemet, sva se odpravili do bližine mostu Adolphe. Na žalost nisva bili edini, ki bi radi videli raketke, saj je bil trg v bližini mostu prepoln.
Ognjemet je spremljala glasba Ernija Hammesa in se je pričel z desetminutno zamudo. Še nikoli nisem doživela ognjemeta na tak način… bila sem tako blizu, da sem ga slišala, v želodcu čutila poke raket in glasbo, vohala in seveda videla… rakete in tudi ostanke tulcev, ki so frčali po zraku. Ognjemet je bil lep, edina škoda je bila, da ni pihalo (tam ponavadi VEDNO piha) in namesto, da bi gledali rakete na temnem poletnem nebu, smo jih gledali v beli megli. Slike? No ja… sicer sem slikala (kot še miljon drugih ljudi), vendar so slike zelo slabe zaradi megle, glav in dreves. Naslednje leto greva z Leo v mesto že ob 6h popoldan in direkt na most čakati ognjemet!!!

sličice

Šokantno: »Luksemburg živi!«

Vedno jamram, da je Luksemburg malo bolj zaspan od drugih krajev. Pa ni vedno tako.
Luksemburg se ponaša z nazivom (bojda edinega evropskega) Velikega Vojvodstva in 23. junij je državni praznik. Na ta dan praznujejo rojstni dan Velikega Vojvode, čeprav dejansko noben izmed Velikih Vojvod ni bil rojen točno na izbrani datum. Verjetno ima datum vseeno nek smisel- Kresna noč, najdaljši dan, poletje… idealen čas za splošno ljudsko rajanje!
Slišala sem, da se bo v mestu odvijala veselica, ki jo bo popestril veličastni ognjemet… pa se nisem kaj dosti zmenila za to.
Danes (v soboto) sem se odpravila v mesto. Občasno obisk centra mesta paše, še posebej, če je vreme sončno in toplo. Glavna ulica me je pozdravila ozaljšana, saj so bile povsod luksemburške trobojnice. Zanimalo me je, kaj se dogaja na glavnem trgu in zato sem naredila obhod. Bila sem presenečena, ker je sredi trga stal ogromen oder in razni delavci so hiteli sem ter tja. Dogaja!
Ko sem se vrnila na glavno ulico, se kar nisem mogla načuditi njeni živahnosti. Ljudi malo morje! Trgovci so znižali cene svojih izdelkov in postavili stojnice na ulico, kar pred trgovine. Vse skupaj je izgledalo kot živahen semanji dan. In v vsaki izložbi je bila slika Henrija (Velikega Vojvode)… Henri na konju, Henri z ženo, Henri z otroci, Henri s psi… Henri na tisoč in en način!

Vrnitev na kraj zločina

Naj vsaj naslov zveni malo bolj dramatično, če bo ostalo bolj ali manj navadno nakladanje! OK, lahko bi pisanju dala čisto enostaven naslov: Bruselj, pa nisem.
Torej, po dobrem letu dni sem se vrnila v Bruselj. Lani me je mesto očaralo, ker je bilo vreme poletno, dežja ni bilo na sporedu ves teden mojega bivanja tam, in ker je bilo vse tako majhno in srčkano. Za ogled centra mesta nisem potrebovala dnevov, ampak ure. Ja, lani me je Bruselj začaral in resnično sem si želela službe tam. Obrnilo se je drugače in pristala sem v Luksemburgu.
Vsak, ki se pridruži veliki družini evrokratov, je v roku pol leta poklican na dvodnevni seminar EPIC (European Parliament Induction Course) v Bruselj. Juhej! Nama (fino, da sva bili z Leo skupaj na seminarju, da je bilo bolj zabavno in sva lahko delili sobo v hotelu), se je EPIC zgodil junija. Četrtek in petek pred junijskim zasedanjem sva tako, namesto, da bi bili dežurni in delali kot pravi mali črnki, preživeli v stavbi, ki se imenuje po Pavlu Henriju Spaaku (PHS) in je ogromna. Večina udeležencev je nastanjenih v Luksemburgu in res ne vem, zakaj niso predavanj organizirali kar tukaj.
Ja, ja… potem pač ne bi imela te časti, da sem videla eno izmed evropskih stavb odeto v slovensko opravo, ne bi obiskala Spaaka, ne bi se izgubljala v Bruslju in ne bi me zeblo tam.
Predavanja so bila. Točno tako. Bila so… ena zanimiva, druga manj, tretja sploh ne in to ni bilo odvisno zgolj od teme, temveč bolj ali manj od predavatelja. Ugotovila sem, da smisel za humor pri Angležih obstaja ali pa ne obstaja. Ne moreš ga meriti s številčno lestvico. Enostavno- je ali pa ga ni. Ni za verjeti, vendar sem na predavanjih izvedela celo nekaj novih stvari… recimo o prehajanju med delovnimi mesti. Aja, prvi dan predavanj smo zaključili s koktejlom. Sam generalni sekretar Harald Rømer nam je namenil nekaj besed in potem se je sprehajal med nami in z vsakim izmenjal par vljudnostnih fraz. Simpatična poteza, no.
V Bruslju je bilo mraz. Zelo mraz... in neprenehoma sem oprezala za pingvini! V predavalnici je bil močna klima, kar pa človeku, ki ga zunaj zrosi dež, ne paše. Očitno imajo klimatsko napravo naravnano glede na povprečne temperature (kot recimo na FDV) in je ne morajo prilagajati dejanskim razmeram.
Letos sem tudi »odkrila«, da v Bruslju obstaja metro tramvaj in ne samo metro. Če bi to vedela lani, mi Bruselj ne bi bil tako všečen, ker je metro-tramvaj bolj nagneten in poln sumljivih in grdo-gledajočih osebkov. Ne priporočam! Boljše se je malo sprehoditi, ker so postaje zelo blizu ena drugi.
Drugače pa Bruselj ni bil preveč pozitiven za mojo denarnico. Kaj hočem, tam imajo dejansko »trgovine«, kjer lahko kupiš takorekoč vse!!! In knjigarne z angleškimi knjigami! V bistvu je kar dobro, da je izbira raznih artiklov v Luksemburgu zelo okleščena…
Približno teden dni pred obiskom Bruslja, smo na mail dobili obvestilo, da bo v petek zvečer (13. junija) koncert skupine Strojmachine na glavnem trgu v Bruslju. Juhej, končno en koncert! Očitno je definicija pojma »zvečer« zelo relativna. Glede na to, da je bila prirediteljica koncerta Slovenija, bi človek pričakoval, da bodo naši nastopili v »prime time«. Sure! Z Leo sva se primajali na glavni trg malo pred 22h (halo, saj je do 22h svetlo) in doživeli šok. V bistvu sva doživeli samo dva ali tri komade nekih čeških ciganov (ne se smejat… res so bili ciganski ansambel iz Češke, no), ki so bili zadnja skupina. Kasneje sem izvedela, da se je koncert pričel ob 19h! 19h!!! Pa še dolg petek je bil in so ljudje delali recimo do 18! In 19 ura je v Bruslju zvečer? Jaz bi predvidevala, da se zvečer poleti (med vikendom) prične ob 22 h, ne pa da se takrat zaključi… pa še tekma med Nizozemsko in Francijo je bila, tako da so bili ljudje res zasedeni…
Sledi nekaj foto materiala… sicer brez novih poz, ki se uporabljajo v moderni fotografiji. So še v razvojni fazi:)

PS.
Mnja, sličice bodo, ko bo njegovo veličanstvo blogger pri volji! Mogoče bo pa plac delal?

Kdaj veš, da je z vremenom nekaj hudo narobe?

Uh... mogoče takrat, ko vidiš sredi junija v Bruslju ljudi v bundah in celo krznenih plaščih!

Ps.
Sploh pa 11 stopinj še ni razlog za bundo. Jakna je čisto dovolj:)

Kje je Balkan?

V Sloveniji smo trdno prepričani, da nismo Balkanci. V bistvu se za nas Balkan prične na naši južni meji. Očitno smo se prirejanja stvarnih dejstev »nalezli« od sosedov. Namerno ne omenjam katerih.

Balkan ima pri nas negativen prizvok. Balkanci so leni, umazani, hrupni, radi se veseljačijo, postavljajo pravila zgolj z namenom, da jih kršijo, … In ja, točnosti na Balkanu ne poznajo, saj veste, v stilu »dodje kad stigne«. Balkanci imajo smisel za humor (kot vsa manj razvita bitja) in se ne pretirano sekirajo. V bistvu jim zavidamo, tega pa, seveda, ne priznamo.

Za ljudi, ki živijo sredi Evrope, smo tudi mi Slovenci, navadni Balkanci.

Pa pustimo razpredanje o tem kaj hočemo biti in kaj dejansko smo (mimogrede, »moj« del Primorske je na Balkanu) za kdaj drugič, danes bi vam namreč rada napisala par besed o mestnih avtobusih v Luksemburgu.

Danes se je ves dan vreme kislo držalo in zgodilo se je, kar je bilo za pričakovati… ob 17.30, ko je bil čas za odhod domov, se je ulil dež. Krasno! Kljub temu, da sem imela dežnik s seboj, sem si rekla, da bom šla domov z avtobusom. Na postajo sem prišla ob 17.50, minuto zatem, ko bi morala šestnajstka odpeljati. Ker se mi je zdelo, da malo preveč ljudi čaka na avtobus, sem jih povprašala, če so kaj videli šestnajstko. Dobila sem odgovor, da je še ni bilo. Super! Nisem zamudila! Zmota! In potem smo čakali. Avtobusi za Trier so prihajali in odhajali, nekaj drugih tudi, šestnajstka pa… kot da bi se v zemljo vdrla! Najprej sem klepetala s »sošolko« z bolgarskega oddelka, ko pa se je odpeljala, sem se zabavala z opazovanjem ljudi. Skupina čakajočih je bila čedalje večja in… bolj jezna. Tako smo skupaj opazovali poskočno mladenko, ki je v ultra visokih petah tekla čez dvopasovnico (seveda ne čez prehod za pešce) in se razsula in skoraj povzročila nesrečo. Ts, ts, ts! Prišel je čas, ko bi se mimo morali pripeljati šestnajstki št. 2 in 3… in mi smo še kar čakali. Potem so od nekje pridrveli gasilci, pa rešilec in še eni gasilci… in mi vsi smo oglušeli. Bilo je skoraj kot v komadu Nietov…s to razliko, da je pri njih sonce sijalo, tukaj pa lil dež. Čakajoči so postajali vedno bolj besni. Še posebej potem, ko niti šestnajstke #4 ni bilo na spregled in je minila že skoraj ura brez busa št. 16. Na urniku pa lepo piše, da se busek pripelje mimo Schumana petkrat na uro. PETKRAT! Tri minute zatem, ko je bil čas za peto šestnajstko, se je odnekod le prikazala, le da nobenemu ni bilo jasno, ali je to #5 s triminutno zamudo ali pa mogoče #1 z dvainpetdeset-minutno zamudo. Koga pa zanima, da je le prišla!

No, sedaj pa mi povejte, kje je Balkan! A se pri nas dogaja, da »pridela« mestni avtobus, ki ima privilegij svojega voznega pasu, na relaciji petih kilometrov, 52 minut zamude? In avtobusi v Luksemburgu vedno zamujajo (no ja, edino, ko si sam pozen, takrat so točni)!

Ovo je Balkan…

Vaška idila

Eh, sama sebe sem prehitela. Želela sem začeti z jamranjem kako zelo sem zanemarila blog. Razlog tega seveda ne tiči v preobilici dela, temveč v dobri stari lenobi. Aja, in pomanjkanju idej. Ha, saj vem, da mi nihče ne verjame, ker te besedne zveze v povezavi s pisanjem (in gobcanjem) v mojem slovarju ni.

Njah, pa sem se spomnila, da sem bila v kinu in je šel moj koncept današnjega zapisa k vragu. Tako kot Rebekina uvrstitev.

Vseeno… pišem dalje.

Pred kakšnim mesecem sva z Leo naredili »foto sešn« na relaciji služba-dom (oz. Schuman- Avalon) in ker so moje sličice skoraj identične njenim, si oglejte kar njene. Mogoče bom kdaj še jaz kakšno dodala. Rekla sem… mogoče!

Upam, da je do sedaj že vsem jasno, da živim v predelu Luksemburga (mesta), ki se mu reče Kirchberg. Kirchberg je v bistvu planota (ali plateau, če želite), na kateri se nahajajo EU institucije, spalno naselje sivih evrokratov, vrtec, šole, univerza, najboljši in edini sosed Auchan, Utopolis, bolnišnica, RTL… Urbano naselje, torej.

Pa ni ravno tako. Približno 50 metrov od mojega bivališča je cesta (mislim, da je posvečena Konradu Adenauerju) in ko jo prečkaš, si takoj v drugem svetu. Tam so njive, posejane z žitom in oljčno repico. Mene ta okoliš zelo spominja na Kardeljevo ploščad v Ljubljani, kjer lahko od pedagoškega ali ekonomskega faksa zreš v neskončne njive s koruzo. Med njivami vije potka, ki te pripelje do gozda. Pa ni to en tak gozdiček, je kar pravi bukov gozd. Če se sprehajaš, jo lahko mahneš v gozd in vijugaš med drevesi, ali pa izbereš pot, ki vodi po obronku gozda. Meni sta obe različici všeč. Po napornem dnevu paše iti ven, spustiti možgane na pašo in uživati v naravi.

V primeru, da izbereš pot med polji, čez dobre četrt ure ugledaš stavbo z ograjenim zemljiščem. Ha?! Med polji in gozdom (in nedaleč od eminentnega Monneta, stavbe v kateri se šopiri Komisija) stoji… hmm, recimo gospodarsko poslopje. Kar tako. Ko me je prvič zaneslo tam mimo (in sem bila seveda brez fotoaparata), sem videla dve ovci in nekaj koz. Šele pred dnevi sem izvedela, da so tisto najdražje živali daleč naokoli. Na zemljišču, ki je vredno milijone evrov, ima lastnik nekaj koz in dve ovci. In o prodaji ne razmišlja niti pod razno. Kapo dol! Eh, od takih ljudi bi se lahko tudi moji vrli Kraševci česa naučili, ne pa da »našo« zemljo prodajajo Italijanom.

Ne, ne… politiko bom danes pustila pri miru, vi pa si oglejte sličice in se prepričajte, da res živim na vasi. Pa čeprav v glavnem mestu.

Žito in v daljavi EU institucije.

"Hiša" bogatih ovac- škoda, da tudi tukaj velja Murphyjevo pravilo. Če so živali na volji za poziranje, nimam aparata pri roki in ko ga imam, jih ni na spregled. Smrk!

Malo repice...








Ali se vam zdi to urbana ali vaška pokrajina?

Mogočni Avalon se dviguje nad rumenim morjem... :)

Kino

Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Karkoli že. No, moj namen danes je, da napišem besedo ali tri o kinu v Luksemburgu. Z Leo se uvrščava med ljubiteljici sedme umetnosti (no ja, moja malenkost mora nadoknaditi leto ali dve negledanja filmov) in tako sva sklenili, da bova enkrat pa res šli do kina. V Luksemburgu stoji precej velik kompleks kinodvoran (imajo tudi 3D kino) Utopolis, ki se (glej ga zlomka), nahaja le malo dlje od najboljšega (in edinega) soseda Auchana. Se pravi, da imava kino kompleks manj kot 15 minut proč.

V tednu največje gneče v službi, sva se odločili, da greva v kino. Ko sva se prikotalili domov, nisva bili več tako prepričani v obisk kina, vendar ni želela nobena tega povedati na glas, zato sva pač odbrzeli do Utopolisa. Najin cilj je bil ujeti predstavo Ironmana ob 19h. V kino sva prišli sicer pravočasno, vendar nama Železnik ni bil usojen, ker dva kupili karti za Indiano Jonesa, ki je ravno v sredo vzletel v Luksiju. Pretirane gneče za ogled Indiya ni bilo. V kinu je bila sicer dolga vrsta za... pojma nimam kateri film. Mogoče francosko verzijo Indiane Jonesa, ne vem.

Kinodvorana je spominjala na Kolosej. Ljudje so se za ogled filma oborožili s tonami hrane- kokice, tortilje z omakicami, čips, žele bomboni… in pijače. V bistvu je izgledalo, kot da gredo na piknik ali ogled nogometne tekme, ne pa v kino! Še dobro, da si niso prinesli zrezkov in krompirja.

Najprej smo si ogledali nekaj napovednih filmov, ki so bili podnaslovljeni (OMG) v francoščini in nizozemščini. Nerodna zadeva za nas, ki smo navajeni brati, čeprav gledamo slovenski film z angleškimi podnapisi. Napovednikom so sledile reklame (le kaj bi mi brez reklama) in potem so končno ugasnile vse luči in… se je začelo.

Film… no ja, Indy kot Indy. Čeprav je večina »for« privlečenih za lase, te film pritegne, da nimaš niti časa na uro gledati. Nekaj časa traje, da ugotoviš, da ti francoski podnapisi ne pomagajo pri razumevanju filma in jih nekako odmisliš. Mislim, da sem potrebovala približno uro, da sem jih nehala brati. Še dobro, da so bili podnapisi samo v francoščini (očitno so samo napovedni spoti podnaslovljeni v dveh jezikih).

Splošne ugotovitve:

• sedeži so udobni
• ljudje so veliko bolj uvidevni kot pri nas, saj ne telefonirajo in si pišejo SMS-jev med predstavo (mogoče samo časa nimajo, ker so zaposleni z uničevanjem hrane)
• ko po koncu filma zapustiš dvorano, se znajdeš v kinu, v bližini »kafičev«, ne pa na parkirišču
• zabavno je bilo spet iti v kino in
  
• še bom šla

PS.
Harrison Ford je, kljub letom, še vedno faca.

Suši

Ko človek odjadra v svet, je najbolje, da se čimprej spoprime z novimi izzivi tudi na področju prehranjevanja. Suši sva z Leo sicer poskusili že lani v Bruslju, vendar je bil mrzel in meni se ni zdel prav nič posebnega. Ker sva včeraj imeli nakupovalni dan, sva si omislili porcijo sušija. Gola radovednost, če mene vprašate.

Zraven lepo zloženih koščkov sušija sva dobili še sojino omako, malo nekega čuda, ki naju je spominjal na hren, v resnici pa je bil ingver in wasabi, ki je zelo pekoč, njegova naloga pa je kao preprečevanje zastrupitev z ribo. Mene je wasabi po izgledu spominjal na zelje, dejansko pa je to korenina japonskega sorodnika našega hrena. Vsekakor se mu bom v prihodnje izogibala, ker je preveč pekoč zame.

Suši je užiten. V bistvu se ga da pojesti par koščkov, da bi pa zaradi njega ubijala, se ne bo zgodilo.

Varnost- stvarnost ali utvara?

Naš blok oglašujejo kot varen, saj moraš imeti ključ, da sploh vanj vstopiš. Ha! Vrata so vedno zaprta, ko imaš polne roke in se ti ne da še ključa iskati, ko pa ne vlačiš ničesar s seboj, so samo priprta (Murphy seveda). Ne vem zakaj bi ne verjela, da je blok varen. Vsi ti znajo povedati, da je Luksemburg itak ena najvarnejših držav v galaksiji, Kirchberg pa je še eden izmed varnejših predelov mesta. Ma varnost na kub!

V petek, ko sem lomastila proti trgovini (šla sem kupit baterije za nov fotoaparat), je moj pogled pritegnil predmet, ki je ležal kakšnih deset metrov od sosednje hiše. Na sredi sprehajalne potke je ležala, krhka in tanka, z iglo, ki je kazala znake uporabe, injekcijska brizgalka (grd izraz, vem, ampak politično korekten). Krasno, ne? Zakaj je nisem slikala? Jah, saj sem napisala, da sem bila namenjena po baterije!

Nekateri mimoidoči je sploh niso opazili, drugi so pa nejeverno zmajevali z glavami. V bližini se namreč nahaja vrtec. In malo dlje še osnovna šola, pa univerza… Spomnila sem se, da mi je prijatelj, ko sem mu rekla, da se sedaj nahajam v Luksemburgu, rekel:« Aha, si šla v državo z največ odvisniki na prebivalca.«

Fino ne?! V bistvu je čisto »normalno«, da je droga tam, kjer je denar. Denar, droga in… kriminal. Tega pa začuda tukaj (še) ni. Verjetno je denarja dovolj za dnevne odmerke, pa še ga malo ostane za druge stvari. Recimo, da je tako, no.

Shiny Happy People…

NOT! Ja, prav tisti Boratov »nooooot«. Kako bi le bilo drugače, če pa sem še vedno v Luksemburgu? Kamorkoli grem imam ponavadi vklopljenavsa čutila, tako da zaznavam tudi okolico in razne nepomembne stvari. Ponavadi je res tako, da opazim drevo, gozda pa ne… še dobro da nismo vsi enaki!

Torej, v času svojega kratkega bivanja tukaj sem opazila, da so ljudje, ki prebivajo na Kirchbergu (večinoma so tu evrokrati) sivi, brezizrazni in skrajno zdolgočasenih obrazov. Srečaš jih zjutraj in se ne smehljajo (kako le, saj morajo v službo), popoldan so verjetno preveč utrujeni, da bi se nasmehnili, zvečer enako… se ti ljudje sploh kdaj nasmehnejo? Saj ne zahtevam, da se krohotajoč valjajo po tleh (ali na kratko roflajo), ampak en majčken nasmešek jih pa res ne bi ubil! Ne morem reči, da ti ljudje niso prijazni. Daleč od tega, saj vsi mehansko pozdravljajo z mehkim »Bonjour« ali »Bonsoir«. Zanima me, če jim tudi povišica ne nariše smehljaja na toge obraze.

V nasprotju s Kirchbergom, mi je mesto bolj všeč. To je resnično drug svet. Odvisno je sicer kam zaviješ. V boljših trgovinah lahko srečaš lepo urejene in namazane dame (oz. osebe, ki mislijo, da to so), v nižjecenovnih trgovinah pa so ljudje bolj pisani. Skrajnost pisanosti je verjetno železniška postaja v poznopopoldanskih urah, ko se tja prikotalijo punkerji s svojimi umetelnimi irokezami, mestni đankiji in pijančki. Eh, malo me je zaneslo. Zadnji omenjeni so res pisani, se pa ne smehljajo. Da se vrnem še malo k urejenim damam in ostalemu življu, ki polni luksemburške ulice. No, ti ljudje izgledajo veliko bolj veseli in nasmejani.

Vem, našli se bodo ljudje, ki bodo rekli, da sem sama zatežena in da potem okrog sebe vidim samo sive in zdolgočasene ljudi, pa ni res. Po tej teoriji, da je pač zunanji svet odsev našega notranjega mikro sveta, bi potemtakem morala videti same nasmejane in vesele ljudi, pa jih ne!

Rada imam kratke petke in sobote, ko ne dežuje, in grem lahko v mesto. Pogledati normalne ljudi.

…And I think to myself.... what a wonderful world…

Opremljanje

Dobro no, bom napisala še kakšno besedo na temo opremljanja stanovanja, sestavljanja omar in podobnih neumnosti. Kje naj začnem? Je pač tako, da v tujini večinoma oddajajo neopremljena stanovanja in potem je zelo pripravno, če stanovanje premeriš in recimo že doma malo prebrskaš po katalogih in spletu in si ogledaš ponudbo pohištva. Ikea ti ponudi kar programček, ki si ga inštaliraš na svoje računalo, potem pa vneseš mere svoje sobe, dodaš okna, vrata, vtičnice in stikala, potem pa dodajaš pohištvo, ki ga seveda poljubno premikaš po sobi. Ko si z »izdelkom« zadovoljen, si ogledaš predračun in si izpišeš kaj potrebuješ. In potem jo mahneš v trgovino, kjer ugotoviš, da ni vse čisto tako, kot se je zdelo na spletu. Fino je, če sobo (ali celo stanovanje) opremljaš postopoma. Najprej nakupiš in inštaliraš osnovne dele pohištva, potem pa dodajaš stvari (glede na prostor in razpoložljiva sredstva).

Spomin na svoje prve obiske Ikee bom shranila v mapo z napisom »bljak«. Nekateri Ikeo kujejo v zvezde, drugi jo grajajo in pljuvajo po njej. Sama bi se odločila za neko vmesno varianto. Če prideš v tuje mesto, kjer ne nameravaš dočakati starosti, potem je vsekakor Ikea dobra ideja. Pozitivna stvar so seveda cene. Ko se nekega kosa pohištva naveličaš, ga enostavno zamenjaš. Z Ikeo lahko eksperimentiraš, ker je poceni. Če kupiš recimo posteljo za 1000 evrov v drugi trgovini, potem se verjetno odločiš za dolgočasno klasiko, ker je večna. Kakorkoli, Ikea ima malo čudno logiko. V bistvu prodajajo ogromne garderobne omare višine 236 cm, potem pa ti za prevoz ponudijo kangoo-ja. Kangooja! Zakaj ne kar tanovega 500? Da bi vsaj kakšen normalen kombi imeli… ahhhhh!

Ko sva z Leo imeli enkrat vse škatle z deli pohištva doma, sva se lotili sestavljanja. Najin spodnji sosed ni bil ravno navdušen nad uporabo kladiva… ampak… je*** ga, pri sestavljanju pohištva se pač malo ropota. Kasneje sva sicer izvedeli, da bi se gospod ne smel razburjati, ker sva vse sestavljali podnevi, ko se to sme. Med sestavljanjem omar sem potiho večkrat preklela iverko, ki je tako zelo težka in če ti kakšen kos pade na tla, je velika verjetnost, da se malo »predela«. Če se bo kdo ubadal s sestavljankami iz Ikee, mu svetujem, da se drži navodil. Ena izmed Leinih omar je želela malo več pozornosti in se je zrušila. Še danes mi ni jasno, ali je bila res kriva ena pozabljena letvica ali je bilo vse le splet okoliščin in slabe karme. Kakorkoli, rezultat najinega »šraufanja« sta zgledno opremljeni sobi, mirno spanje, par uničenih izvijačev, nekaj polomljenih nohtov in uničena koža na prstih, ki pa se pridno celi.

Lahko rečem, da je občutek, ko sestaviš 46 lesenih kosov, 124 vijakov in 76 zatičev v nekaj takega (glej sličico), lep.

April

Zopet sem »malo« zanemarila svoj blog. Ah ja, april je bil pač naporen mesec. Samo na kratko o najpomembnejših dogodkih tega meseca.

• dobila sem sostanovalko
• opremila sem sobo (nisem čisto gotova katero od zgoraj naštetih dejstev mi je ljubše)
• pričela sem resno delati in domov ne prihajam več crknjena od nedela
• imam novo telefonsko številko na katero pa ne dobivam sms-jev
• imam nov radio, fotoaparat in likalnik
• doživela sem dva sončna dneva zaporedoma :)
  

…

Ikea

Prosim, da ne pojete več slave temu podjetju! Res!
Strinjam se, da imajo ugodne cene izdelkov, tukaj pa se vsa "dobrota" konča. Njihovo pohištvo NI kvalitetno in je v bistvu narejeno za (vsaj pol) profije. Če narediš napako, je njena poprava misija nemogoče. Večina vijakov, zatičev in podobnih čudes je za enkratno uporabo. Poti nazaj ni!

PS.
Da ne omenjam izkoriščanja Azijske otroške delovne sile...

LU- SI- LU

V preteklem tednu sem opravila popotovanje od Luksemburga v Slovenijo in nazaj. Pot domov je potekala gladko. Kako ne bi, saj sem tja frčala?! Najprej z vlakom v Bruselj, potem pa hop na letalo in na Brnik. Se opravičujem, na Jožeta Pučnika. Mogoče Josefa? Kakorkoli, prvič sem letela z Brussels Airlines. Prvič sem opravila check-in kar od doma, preko interneta. Ob vzletu smo imeli 20 minut zamude, ker je prišlo do manjše tehnične napake. Potniki smo se šalili, da ne najdejo pilota, pa da je premoga zmanjkalo... samo da nam je čas minil hitreje. Ko smo končno vzleteli, no, ko smo se družno odrinili od tal, je polet potekal zelo mirno. Razlika z Adrio je ta, da smo imeli na našem letu dva stevarda in nas niso "posiljevali" s plastik fantastik hrano. Če si želel prigrizek, si ga kupil, v nasprotnem primeru pač ne. Med letom sem poslušala glasbo in naenkrat sem opazila pred pilotsko kabino tri osebe... dva stevarda in... pilota! Kdo pa je vozil?
Čeprav smo odrinili z zamudo, smo na cilj prispeli točno.
Sledil je kratek oddih doma. Home Sweet Home! Ker sem nameravala na pot do Luksemburga odriniti z avtom, sem, v času svojega kratkega bivanja doma, v prtljažnik pridno nosila stvari, za katere sem menila, da bi mi utegnile prav priti v Luksemburgu.
Prišel je velikonočni ponedeljek in mi trije (Traktor the car, Mici in moja malenkost) smo bili pripravljeni na spopad z nekaj več kot 1000 km dolgo potjo. Ob 5.58 smo se odpeljali v svet.
Vremenska napoved mi ni bila naklonjena. Sploh! Štartala sem v dežju, pri tromeji vozila skozi snežni metež, pa spet skozi dež, sneg, sonce, sneg, dež, dež, sneg, sonce... Zdelo se mi je, da ne vozim skozi različne države, temveč skozi različne letne čase.
Kmalu po vstopu v Nemčijo je promet nenadoma obstal. Kar tako. Brez razloga! Naenkrat so stoječo kolono prehiteli gasilci, policija, trije rešilci... pa še tri vozila gasilcev. Ko je priletel še helikopter, je bilo jasno, da je bila v bližini prometna nesreča. Po petnajstih minutah, mi je Mici svetovala, da naj izberem prvi odcep desno in zapustim avtocesto. Ah, Mici, saj si pametna punca, samo, če stojiš v koloni to ni mogoče! V avtu sem pomalicala in čakala... 35 minut po "ustavitvi" so po radiu povedali, da je nesreča na cesti, da je kolona dolga 4 km in pozvali ljudi, da zapustijo avtocesto pri nevemkaterem odcepu. Toliko o nemški ažurnosti.
Zelo beden občutek je, ko čakaš v koloni, v deželi, katere jezika ne razumeš.
Po 40 minutah čakanja, so se avtomobili pričeli obračati in policaji in gasilci so nas usmerili na obvoz, ki nas je pripeljal zopet na avtocesto proti Monakovem. Očitno sem bila zelo blizu nesreče, saj me je do te ločilo le kakšnih 15 avtomobilov.
Pot mimo Monakovega je potekala brez prevelikih pretresov. Na pol poti med Monakovim in Stuttgartom sem se ustavila, pretegnila krake, pojedla in napojila Traktorja. Po 600 kilometrih si je žverca zaslužila malo nafte in kratek oddih.
V bližini Stuttgarta je kolona "šibala" bliskovitih 70 na uro. V bistvu ni bilo nesreč, niti snega, ne dežja...samo razna zoženja, ker Nemci pač veselo rijejo po svojih cestah in gradijo nove. Verjetno so se tega naučili na Balkanu, ko so prišli na dopust!
Še dobro, da je bil dela prost dan, ker bi sicer vse skupaj potekalo še bolj počasi!
Pri Karsruhe-ju mi je Mici namignila naj zapustim avtocesto in naslednjih 60 km sem vozila po panoramski cesti. Občutek sem imela, da grem nekam na sever, ne pa v Luksemburg. Kakorkoli, Mici ima zveze "tam gor" (nič bližje kot pri satelitih) in kaj kmalu sem zopet zapeljala na avtocesto, na kateri sem ugledala celo tablo z napisom Luxembourg! Wow!
Da ne bom nakladala več kot je potrebno... za 1060 kilometrov sem potrebovala 12 ur in pol. Potrebno je upoštevati, da sem vozila skozi razne odtenke vremena, da sem stala v koloni zaradi prometne nesreče, da so na cesti občasno bili zastoji, ker se je truma jugo-zdomcev vračala v Nemčijo in Francijo in da sem se med potjo trikrat ustavila. Ko sem zapeljala v "domačo" garažo, sem bila še čisto čila, pol ure kasneje pa sem bila že nečloveško utrujena in sem šla spat!
V torek so me malo bolele roke, hrbet pa niti ne, kar je lep dosežek. Uspelo mi je v grdem vremenu priti do Luksemburga... in to sami. No ja, s pomočjo Mici in Traktorja. Mi trije smo nezgubljivi par!

Raziskovanje

Prejšnji teden me je zanimalo koliko časa bi porabila za pot od doma do službe, če bi šla peš. Ponavadi sem porabila 12 minut do avtobusnega postajališča, potem pa še 4 minute z avtobusom.
V četrtek popoldan ni deževalo, zato sem se odločila, da jo mahnem domov kar peš. Od Schumana do Avalona sem potrebovala 31 minut. Super! Pot je ravno prav dolga, da pretegneš "krake", da prevetriš glavo... o dobrem zraku pa raje ne bi. Od takrat hodim v službo in iz nje, v kolikor mi to vreme dopušča, peš. Ugotovila sem, da kar veliko ljudi pešači v službo. Če si udobno obut gre, ne morem si pa predstavljati kako bo izgledal jutranji sprehod v balerinkah ali visokih petah. Bomo videli!
V nedeljo sem z balkona opazovala zemljišče za blokom. Vem, da obstaja bližnjica do postajališča, vem! Mislim, da vodi potka mimo vrtca in ta bi mi res prihranila kakšno minuto. Celo oznake za kolesarske poti sem videla in tudi to opcijo bi bilo potrebno raziskati. Zdelo se mi je, da ne dežuje, zato sem se preoblekla in sklenila, da grem malo raziskovati. Rečeno, storjeno!
Pri svojem planiranju nisem upoštevala razmočenega terena. Kakšna napaka! Ko sem poskušala priti po klancu navzdol, me je razmočena ilovica kar ponesla. Nekaj sekund sem uspešno lovila ravnotežje in "surfala" po bregu, na koncu pa čofnila v blato. Bravo jaz!
Moje raziskovanje se je tukaj končalo in je preloženo na čas, ko bo teren suh.
Ko sem prišla do dvigala in se pogledala v ogledalo, sem bila še najbolj podobna osebi iz reklame za persil ali kakšen podoben vsega zmožen pralni prašek.
No ja, tudi velikim raziskovalcem ni vedno vse uspelo "na prvo žogo"!

S'bwta

Spomnim se reklame iz svoje mladosti. Mislim, da so reklamirali Substral, tekoče gnojilo za rastline, brez katerega le-te ne morejo živeti. Morala reklame je bila, da rastline potrebujejo ljubezen in Substral, in naj bo sobota dan za Substral. Ker Substrala ne uživam (in ga niti ne nameravam), sem se odločila, da bodo moje sobote namenjene nakupovanju in sprehodu po mestu. Poleti, ko bo več časa svetlo, si bom verjetno potepanja po mestu lahko privoščila tudi med tednom, ampak trenutno si jih ne morem.
Očitno imam res umazane sosede, ker je nekdo vklopil pralni stroj že ob 7h zjutraj. V soboto! Ker sem se že davno tega odločila, da ne maram gneče, sem se že ob 8h odpravila v Auchan. Za izbiro prehrambenih artiklov sem porabila mogoče petnajst minut in potem sem se naslednje pol ure sprehajala med igračami, kjer sem si ogledovala telefone, dlančnike, prenosnike in ostala podobna čudesa. Pa me je kar hitro minilo in sem se raje napotila domov z namenom, da jo mahnem v mesto.
Na avtobusih pogosto vidim kakšne zanimive primerke človeške rase. Navadno se zabavam z ugibanjem od kod prihajajo ali s čim se preživljajo. V soboto, ko sem ravno ugibala od kod prihaja visokorasel temnolasec (skoraj bi dala roko, seveda ne svoje, v ogenj, da je bil Črnogorec ali Srb), sem zaslišala žensko žlobudranje. Ženska je govorila vedno bolj naglas in vedno bolj jezno. Oh, revež tisti, ki so mu njene besede namenjene! Ko sem se obrnila, sem opazila, v bistvu nisem opazila, nikogar. Se zgodi! Saj sem vajena, da ljudje govorijo z navideznimi ljudmi (po telefonu seveda), ampak kar tako, da se derejo na zrak... tega pa ne vidim prav pogosto.
Najprej sem šla na pošto po znamke in potem naprej na Place d'Armes, ki kao glumi glavni trg v Luksemburgu. Tam se je odvijalo Irsko praznovanje v čast Svetega Patrika. Verjetno je bilo zvečer veliko bolj živahno, dopoldan pa je bil šotor poln rdečeličnih ljudi, ki so se basali s klobasicami in se nacejali s pivom. Zraven so hrustali tudi nekaj sladkega, ker je bil zrak nasičen z vonjem po prežganem sladkorju. Družbo so jim delali videi z irsko glasbo! Čudovito!
Ker me irsko vzdušje ni pritegnilo, sem jo mahnila čez most, v del mesta okrog železniške postaje. Nimam pojma kaj se je dogajalo, ampak po ulici so bile postavljene promocijske stojnice na katerih so "talali" vzorce pijač. Coca-cola zero, sadni sok, voda... vsaj žejna nisem bila!
Naenkrat sem dobila briljantno idejo, da bi preverila kakšno je stanje v trgovinah s čevlji. Na hitro sem izračunala koliko denarja lahko zapravim, brez da bi to občutil moj proračun, in se podala na oglede. Kakšno razočaranje! Čevlji v Luksemburgu obstajajo, vendar so grdi in sploh čudni. Kakšno obutev potemtakem nosijo ljudje v tem mestu?
Pogled na obute noge naključnih mimohodečih mi je povedal, da sem se znašla v deželi brez-lepih-čevljev. Ohhhhh! Saj ne, da hodijo bosi. Daleč od tega. Ženske tlačijo svoja stopala v ozke čevlje z dolgimi špicami (to je bilo pri nas moderno pred nekaj leti) in čez čas, ko se obuvala razšlampajo, dobijo prav groteskno obliko. V izložbah sem opazovala čevlje, ki me resnično niso pritegnili. Recimo... simpatične srebrne s karirasto rjavo-rdečo pentljo. Kje, zavraga, so tisto priskutno pentljo pobrali? Ker me je zanimalo, če bi se dalo problem sanirati, sem vstopila in čez čas žalostno ugotovila, da je pentlja pritrjena tako, da je v bistvu ne moreš odstraniti. Od vseh čevljev so mi bili še najbolj všeč crocsi, ki so tako grdi (celo izraz fugly bi lahko uporabila), da so že simpatični. Grdi na simpatičen način!
Vsekakor pa je mogoče videti tudi lepe čevlje na nogah sprehajalcev. So pa res v manjšini.
Ko sem se naveličala čevljev, sem šla po čokolado, ker kmalu potujem domov in kaj naj drugega človek nese ljudem v domovini kot čokolado. Belgijsko. Leonidas. Sveži pralineji v ličnih škatlah. Njami!
Počasi sem imela mesta dovolj in sem se odpravila domov. Ker je bil lep dan (beri: brez dežja) sem pešačila del poti, potem pa vseeno sedla na avtobus.

Bilo kuda, naši svuda!

Zadnjič sem se odpeljala v mesto in želela izstopiti na postaji, na kateri se ne ustavljajo busi prav pogosto. Pri vstopu sem šoferja prosila, če bi me lahko opozoril na dotično postajo. Tip me gleda, posluša, potem pa se obrne k potniku, ki je sedel za njim in reče:"Šta hoče ova?"
Ponovila sem vprašanje v moji različici "našega" jezika in tip je pripomnil:" Pa što ne kažeš, da si naša?".
Povedala sem mu, da sem pač Slovenka in še frišna v mestu.
Na "moji" postaji, mi je šofer pomignil:" Ej, Slovenka, silazi, ovo je tvoja stanica!"

Tito, hvala ti za bratstvo in enotnost!

Čežana

Danes zjutraj me je v pisarni čakala pošta. Moje prvo službeno pismo. Ko sem ga odprla, sem prebrala, da bodo kot kraj mojega izvora upoštevali Čežano v Sloveniji. Krasno! Baje, da v Španiji, natančneje v Asturiji, obstaja kraj, ki se mu reče Cezana.
Ker se mi je zdelo smiselno, da popravijo napako, sem takoj poslala sporočilo v katerem sem pojasnila, da Čežana je pri nas "apple souce" in da prosim, da moj kraj pravilno poimenujejo Sežana.
Čez nekaj časa sem dobila odgovor, da žal ne morejo popravljati tipkarskih napak. In tako je Sežana Čežana postala...

NNNP

Otroci socializma se boste spomnili akcij NNNP (nič nas ne sme presenetiti- ali nekaj v tem smislu). Navadno so akcije potekale na kakšno lepo sončno majsko soboto. V primeru slabega dežja so jih prestavili, ker se nesreče pač ne dogajajo v slabem vremenu.
Akcije so bile vedno napovedane. Ko je zatulila sirena, smo zdirjali iz stanovanj in se nagnetli v zaklonišča (če je šlo za jedrski napad), na bližnje igrišče v primeru ognja, v gozd... odvisno od situacije pač. Največji frajerji so bili tisti, ki so se smeli ob simulaciji vaje s požarom, spustiti po tistem hecnem tunelu iz četrtega nadstropja. Noro!
Včeraj, ko smo po kosilu zadovoljno predli vsak na svojem delovnem mestu, je zazvonil alarm. Najprej ga ni nihče jemal resno, ker so se malo prej po hodniku sprehajali neki tehniki in smo pač njihov sprehod povezali z alarmom. Ampak alarm ni prenehal. Nak, vedno glasnejši je postajal in vedno bolj prediren. Tako smo pograbili vsak svoje stvari in odšli na stopnišče, kjer se je že valila nepregledna množica ljudi z višjih nadstropij. Čudno se mi je zdelo, da se nihče ni prerival in tako smo bili zelo hitro zunaj. (a res moram poudariti, da je zunaj lilo kot iz škafa?!). Ko smo bili enkrat zunaj, so nekateri ostali v bližini stavbe, večina pa je odšla do bližnje parkirne hiše pod filharmonijo. Tam so se pričela ugibanja ali gre samo za simulacijo ali pravi preplah (nimam pojma, baje, da vaja ni bila napovedana). Po približno dvajsetih minutah smo se mirno vrnili v svoje pisarne.
Tako. Še ena izkušnja več v Luksemburgu. Upam, da je bila resnično le vaja. Zakaj bi sploh nekdo napadel našo stavbo? Res, da je bil včeraj 11. marec, obletnica napada na Madrid, vseeno pa... a ne bi bilo bolj smiselno napasti parlamenta in njegovih članov kot pa ljudi, ki delajo za parlament?!

Je ne parle pas français.

Tako. Prve ure tečaja francoščine so za menoj in če prej nisem bila navdušena nad tem jezikom, sem sedaj še malo manj! Sodelavci so mi povedali, da vse poteka v francoščini, pa kar nisem hotela verjeti. Pa je res! »Tršica« je govorila po svoje, jaz pa sem se iz minute v minuto počutila bolj bedno in bolj neumno. Kasneje sem sicer ugotovila, da nisem edina, pa vseeno… Baje, da ne sme govoriti angleško oz. ničesar drugega kot francosko. Prosim? To je vendar tečaj za telebane, abrveznike ali absolutne začetnike. Predstavljala sem si, da bom po 60 urah tečaja znala povedati kdo sem, od kod prihajam, šteti do sto in vprašati za vlak, bus in kakšno tako življenjsko pomembno stvar, vsekakor pa nisem pričakovala, da bom kar morala »govoriti«.

Ah, ko bi se vsaj učili po nekem sistemu, pa se ne!

Mogoče se bo pa tale tehnika, da so nas vrgli v vodo in sedaj moramo plavati, izkazala za dobro?!

Dan žena ali čisto navadna sobota

V Sloveniji se še vedno kupujejo rožice za dan žena, tukaj pa sem komaj kaj zasledila o tako pomembnem dnevu. Bila je sobota kot si predstavljam, da bodo moje naslednje sobote. Dan za opravila za katera drugače ni časa… obisk centra mesta, trgovin, pranje, obiski…

Ker se je enemu od sosedov mudilo prati že ob 7h zjutraj, sem se pač tudi jaz skobacala iz postelje in se odpravila novim zmagam naproti. Najprej sem šla do mojega novega najboljšega soseda Auchana in si kupila likalno desko, mleko in pregrešno draga jabolka. Jap, jabolka so bila v akciji za »samo« 3,99€. Samo! Še dobro, da sem bila zgodnja, da sem si lahko izbrala lepa jabolka. A si lahko mislite, da na oddelku s sadjem in zelenjavo nimajo rokavic???

Prvi podvig je uspel, naslednja misija, je bila misija Internet. Poklicala sem na help desk in jim pojasnila, da ne morem preizkusiti povezave, če nimam dostopnega gesla. Ko sem omenila, da ne mislim plačati računa za marec, če ne bom imela dostopa, mi je osebek rekel, da naj pridem v glavno pisarno in da imam prav, zakaj plačevati nekaj, česar nimaš. Tako sem se podala v »mesto«, kjer sem dobila vse potrebno za priklop na internet. Ko sem bila že tam, sem skočila še do Tanie v hotel. Da bi se malo odkupila za prijaznost, sem kupila majhen zavitek čokolade in ga nesla ženskam. Razložila sem jim, da je pri nas osmi marec malo bolj spoštovan kot tukaj. Moram reči, da so bile kar ganjene.

Ko sem prišla domov, sem se takoj lotila interneta. Uspelo mi je!

Proti večeru sem se ponovno odpravila do Auchana. Zgolj iz radovednosti, ne da bi kaj nujno potrebovala. Ajoj, pa to ni res! Kot, da bo konec sveta. Se spomnite pričetkov razprodaj pred leti, ko po trgovinah mrgoli stotine ljudi, ko eden drugemu stvari iz rok pulijo? Tak je bil Auchan v soboto. Urnebes!

Prvi delovni dan… in teden

Počasi bom nehala s temi prvimi, ampak prvi delovni dan v novi službi pa je le omembe vreden, no.

V teoriji bi moral moj prvi delovni dan potekati nekako takole: v stavbi KAD (Kondrad Adenauer), natančneje pri svoji kadrovici Iti (kakšna je ženska oblika kadrovika??), naj bi se narisala ob 9h, tam bi morala dobiti pogodbo o delu in kasneje iti na uvodno predavanje za novodošle, ki bi trajalo do kosila. Po kosilu pa naj bi končno šla na svoj oddelek.

Sliši se… zelo ustaljeno in… normalno.

Torej… v KAD sem (proti svoji navadi) prišla celo četrt ure prej, ker sem morala skozi določen postopek slikanja in izdelovanja kartice. Moja kartica je modre barva, na njej so ime in logotip delodajalca (EU parlament), moje ime (kljukice nad C-jem seveda ni) in slika, ki bi sodila bolj v kakšno teroristično kartoteko kot pa na identifikacijski dokument. Nivo vozniških dovoljen. Mimogrede, je kdo že videl »normalno« fotko na vozniškem dovoljenju?!

Potem, ko sem dobila kartico, sem se zglasila pri svoji kadrovki. Rekla mi je naj počakam še ostale »novake«. Ko so se prikazali še ostali, nam je razložila, da je stara šefinja oddelka šla v penzijo in da imajo novo. In kaj se to tiče nas? Hja, Ita je poslala šefici naše kartoteke (da ne rečem fajle) v pregled in podpis, vendar je IT oddelek prekinil povezavo 28.2 (očitno tudi tukaj, ne samo v Kopru, ne vedo, da ima vsake toliko februar 29 dni) in so se naše stvari preprosto izgubile. Lost in space! Dober začetek, kajne?

Uvodno predavanje je trajalo skoraj tri ure. Šefi različnih oddelkov so nas zasuli z ogromno količino informacij, podatkov in papirjev. In vsi so bili neverjetno prijazni. Po predavanju bi morali iti k svojim »personal file managerjem« (hmm, še nikoli nisem imela osebnega upravitelja kartoteke), pa nismo, ker naše kartoteke ne obstajajo. Še.

Ker je bil ravno čas kosila, smo se novodošli družno odločili, da ne gremo na svoje oddelke s praznimi želodci in smo zavili raje v KAD-ovo obedovalnico.

Ko sem se končno prikazala na slovenskem oddelku, sem videla šefa za sekundo ali dve in potem je odhitel na sestanek… kasneje pa na bolniško. »Srečo« imam, da sem prišla delati ravno v tednu pred plenarnim zasedanjem, ko imajo vsi polne roke dela. V glavnem tajništvu so mi dali list z imeni in nalogami, ki naj bi mi jih določeni ljudje pokazali in razložili, toda vsak, pri kateremu sem se oglasila, mi je prijazno rekel/a: »A lahko po naslednji sredi?«

Tako imam čas, da bi uredila vse stvari v kadrovski, pa žal to ni mogoče, ker me (še) ni v sistemu.

Prvi vikend v Luksemburgu

Ko sem prišla na intervju oktobra je bil tudi vikend, ampak recimo, da želim povedati kaj več o prvem vikendu odkar živim v Luksemburgu. Oh, kako grozno se to sliši!!!

V soboto zjutraj sem se na zajtrku čudila, ker nisem videla drugih ljudi. Eh, ni vsak taka budala, da bi že ob 7.30 skakal po zajtrkovalnici. In to v soboto. Malo po osmi uri sem pricapljala v recepcijo hotela z namenom, da grem v lov za kamping posteljo. Da bi prišla do prave postelje, je bila… khm, kaj je naslednja stopnja utopije? Ker zunaj ni deževalo, temveč LILO (kasneje sem izvedela, da je bila to Emma), sem se zapletla v pogovor z receptorko Tanio. Kar naenkrat me je vprašala, če sem pojedla, da bi pospravili zajtrkovalnico. Ker sem se čudila na vso moč, mi je pojasnila, da sem pač edina gostja tisti vikend. Uaaau! Edina gostja v hotelu s 42 sobami! Kako… kraljevsko! Ker nimam gumijastih škornjev in ker me je volja po tavanju po mestu minila isto sekundo, ko sem zagledala enormne količine vode, ki so se sesuvale z neba, sem se ustavila v recepciji in klepetala. Spoznala sem Tanio, ki je Portugalka in Lejlo, ki prihaja iz Alžirije, pa Kristino iz Kapverdskih otokov. Na žalost zadnji dve ne govorita angleško. Vseeno smo se razumele. Vmes so klicarile po marketih in spraševale za to bedno napihljivo posteljo. Ne boste verjeli… našle so jo. Zadnjo.

Po dežju vedno posije sonce in tudi v soboto je. Ravno pravi čas, da sem šla po nakupih in kasneje v stanovanje.

Nedelja je bila podobna soboti. Dež sicer ni bil tako silovit, vseeno pa smo si zopet privoščile triurni klepet. In… posijalo je sonce. Mogoče babji klepet v Luksemburgu prinaša sonce in ne dežja kot je to v navadi pri nas. Kar naenkrat mi je Lejla prinesla pladenj poln hrane. Nisem mogla verjeti! Tania mi je pojasnila, da se jim ne zdi prav, da gladujem (v Luksemburgu je pač ob nedeljah VSE zaprto) sama sredi tuje dežele. Redko ostanem brez besed, ampak to je bila ena izmed takih priložnosti. Dekleta, za katera tri dni prej sploh nisem vedela, da obstajajo, so mi pomagala prebroditi prvo krizo. Verjetno se vam zdi čudno, da govorim o krizi par dni po prihodu. Pa je res. Na eni točki se zaveš, da je tvoj dom tisoč kilometrov daleč, da so tam vsi člani družine, prijatelji, ljudje, ki jih poznaš in imaš rad. S seboj imaš samo omejeno število stvari… Čeprav se zavedam, da je bila to zgolj prva iz celega niza prihajajočih kriz, je bilo vseeno lepo imeti nekoga, ki mi je polepšal dan. Pa čeprav je šlo samo za kosilo za katero niso pričakovale ničesar drugega kot »Hvala lepa« oz. »Merci«. Takrat mi je bilo žal, da sem vztrajala pri tem, da bi stanovali na Kirchbergu. Škoda, toda tam ne bom spoznala »navadnih« ljudi- pisano mešanico ljudi iz pretežno nižjih slojev. Saj ne, da na Kirchbergu ni navadnih ljudi, ampak tam živijo večinoma tujci, ki delajo v evropskih inštitucijah. In oni se ne socializirajo med sabo.

V vednost

V prenosniku imam shranjeno še objavo ali dve, vendar bom do nadaljnega brez interneta. Danes zjutraj sem zapustila varen hotelski objem in popoldan bom šla že v svoj novi dom na Kirchbergu. Objave pridejo takoj, ko dobim uporabniško ime in geslo.

Hvala za razumevanje!

»Črni« petek ali prvi dan v Luksemburgu

Zjutraj, takoj po zajtrku, sta me Zdravko in Ana peljala še do nepremičninske agencije in pomahala v slovo. Ah, niti časa za solze ni bilo.

V agenciji sem takoj našla pravo osebo. No ja, če sta prisotni zgolj dve osebi, ena moškega in ena ženskega spola, in ti iščeš Travisa, potem neke strašne izbire nisem imela. Kakorkoli, Travis (izredno prijazen možak, kar je baje pri Luksemburžanih prej izjema kot pravilo), mi je pojasnil detajle iz najemne pogodbe. Poleg tega me je seznanil še s kupom uporabnih stvari, ki naj bi jih kot bodoča prebivalka Velikega Vojvodstva vedela. Zabaven in velik tip (po moje nima daleč do dveh metrov). Dosedanji najemnik Lars naj bi do popoldneva spokal, tako, da če bi mi uspelo plačati vse račune, bi lahko takoj dobila ključe. Seveda, ni problema!

V mojih sanjah bi vse potekalo gladko. V sanjah!

Torej, prikorakala sem v banko in želela izvršiti tri nakazila. V naši banki so rekli, da v bankah v tujini lahko plačuješ s kartico maestro v višini razpoložljivih sredstev. Zveni racionalno. Malo nevarno je šetati po svetu s količino šestih jurjev, no. Teta za pultom mi je prijazno pojasnila, da tega oni ne delajo. KAJ?

Glede na to, da je Luksemburg prestolnica bank, sem poskusila srečo v sosednji banki. Odgovor je bil… NE! Možno bi bilo samo v kolikor bi odprla račun, ki pa ga ne morem, ker še nimam uradne pogodbe o delu. Fino. Še dobro, da sta bili tam dve prijazni uslužbenki, ki sta govorili italijansko in sta mi skušali pomagati. Celo klic na banko Koper sta mi omogočili. Pa ni pomagalo, ker mi v help centru niso znali ničesar pametnega svetovati.

Znašla sem se sredi Luksemburga, z nabildano kartico in tremi računi za plačati. Krasno! Za vse drugo je tu mastercard!

Poklicala sem domov in prosila mamo, da z mojega računa poskuša nakazati denar na luksemburške račune. Kaj pametnejšega mi pač ni padlo na pamet.

Poklapano sem odracala še do firme Leo, ki je ekvivalent našemu elektru. Tam sem pokazala podpisano najemno pogodbo in se zmenila, da elektrike ne bodo odklopili, temveč bodo samo plačnika zamenjali. Potem sem odtavala spet do Travisa in mu rekla:«Houston, we've got problems!«. Zatrdil mi je, da če dobi po faxu potrdilo, da je bil denar nakazan, dobim ključe.

Zmenila sva se za randi in ogled, ter prevzem stanovanja kasneje popoldan. Gre hitro a ne?

V hotelu sem takoj poslala mail z navodili in št. računov domov. Phew, najprej se leta in leta nič ne zgodi, potem pa ena stresna situacija sledi drugi.

Ko sem se popoldan drenjala na avtobusu, mi je mama sporočila, da je vse OK. Hura! Hvala za novodobne komunikacije tipa telefon, fax in internet! Kar odleglo mi je in tako sem se z lahkim srcem narisala v pisarni pri Travisu. Lahko si predstavljate kakšno faco sem naredila, ko mi je na vprašanje, če je dobil fax, odgovoril, da ne. :( Po moje sem tako prebledela, da mi je takoj pričel pojasnjevati, da se je šalil. Ni si izbral ravno pravega trenutka, no.
Takoj, ko sem prišla k sebi, sva odšla na prevzem stanovanja. Travis se je ubadal z vprašanjem kaj bi se zgodilo, če meni stanovanje ne bi bilo všeč, pa si je takoj odgovoril, da je to moj problem. Pravilno sklepanje.

A moram kaj napisati o stanovanju? Spodobi se že! Ok, stanovanje ima baje 95 m2 in ga sestavljajo širok hodnik, dve spalnici (nista preveliki, ampak ponavadi so spalnice za spati, tako da ni panike), kopalnica s tušem, velika kopalnica s kadjo (in panoramskim oknom), opremljena kuhinja, nogometno igrišče, ki se mu reče dnevna soba in kar velik balkon. Dnevna soba je res ogromna in je tlakovana z marmorjem. Fensi! Zraven sodi še parkirni prostor za en avto, klet in prostor v pralnici. Lars je sicer pustil pralni stroj, vendar ga je (le kaj mu je šinilo v glavo) nesel v pralnico. Seveda ne v našo, ampak eno drugo. Tako obstaja sedaj problem, ali naj pralni stroj samo premaknemo ali ga nesemo nazaj v stanovanje. Dokler sem sama, dileme sploh ni.

Ker je Lars dobrosrčen človek (ki ni imel več prostora v avtu), je v stanovanju pustil majhno omaro, stojalo za TV, 6 nerabljenih stolov in preoblematični pralni stroj.

Tako, stanovanje je zrihtano, več problemov bo z opremo.

Prvi dan v Luksemburgu mi je prinesel veliko tekanja, veliko skrbi in srčno upam, da slab začetek pomeni dober konec.

Hotel

Moja prvotna ideja je bila, da bi prvi mesec v novi domovini preživela v apart hotelu. Hja, zelo dobra ideja, na žalost pa neuresničljiva. Vse skupaj je bilo povezano s tem kje in kdaj bom dobila »pravo« stanovanje. Poslala sem maile vsem obstoječim apart hotelom v Luksemburgu in dobila sem zelo prijazne odgovore, ki so mi želeli srečo pri iskanju strehe nad glavo, večinoma pa so bili rezervirani že od decembra in polni tja do maja. Super! Kaj si človek sploh še želi!

Tako sem pristala nasproti glavne železniške postaje, v hotelu President. V hotelu s štirimi zvezdnicami in cenikom, ki pravi, da je moja soba 250 € na noč. V resnici je cena 100 € nižja, vseeno pa hudičevo zasoljena. Prvih šest dni sem torej nastanjena v sobi, ki ima kopalnico, spalnico in recimo delovni prostor z mizo, kjer tipkam. V ceni je vštet tudi zajtrk in uporaba brezžičnega interneta. Mogoče so bližnji hoteli cenejši, vendar so brez zajtrka in s plačljivim internetom (celo do 10 € na uro računajo). Večina gostov je tu med tednom in delajo za katero od EU inštitucij in ne boste verjeli, celoten vikend sem preživela kot edina gostja hotela z 42 sobami. Luksuz!

V soboto me je po zajtrku vprašala receptorka, če sem dovolj pojedla. Ker sem bila radovedna zakaj me to sprašuje, mi je pojasnila, da ker sem edina gostja, lahko zajtrkovalnico zaprejo. Edina gostja!!! Wow!

Ker je deževalo in ker osebje hotela ni bilo pretirano zaposleno, sem klepetala z njimi (no ja, z receptorko Tanio, ki edina zna angleško) … tri ure. Vmes so poklicale v trgovski center Auchan, mi rezervirale kamping posteljo, mi povedale kje lahko kupim lepo in ne predrago pohištvo… Bilo je zabavno in seveda poučno. Tania je Portugalka, Lejla iz Alžirije in Kristina iz Kapverdskih otokov.

Ko sem spoznala ta čudovita dekleta, mi je bilo kar malo žal, da bom živela v Kirchbergu, kjer prebivajo skoraj izključno evrokrati. »Normalni« ljudje so toliko bolj raznoliki in zanimivi!

No ja, bomo videli.

POT

Glede na različne vire je treba premagati od 1023 do 1179 kilometrov, da bi prišli s Krasa do Luksemburga. Recimo, da je povprečje 1100 km in ker se baje računa potovalna hitrost 100 km/h, to pomeni 11 ur vožnje. Pa še kakšen postanek, da se napoji ljudi in »konjiča«. Gulp!

28. februarja sta se stric in sestrična Ana prikazala pred našim blokom malo pred sedmo uro zjutraj, v avto smo naložili dva moja ketra, dva kovčka in se odpeljali v svet. Pot je potekala po načrtu vse do Avstrije, kjer je bilo polno omejitev…celo takih s 30 km/h. Sama pot je… recimo dolgočasno. Peljali smo se mimo Beljaka, Solnega gradca, Monakovega, Ulma, Stuttgarta… Dokaz, da smo v bližini velik mest je bila eno gneča na cesti. Če sem iskrena, ni mi jasno, kako bom sama premagovala tako pot. Tokrat smo bili trije… vsak nekaj reče in je lažje. Po moje bom poslušala glasbo, pela, se pogovarjala z avtomobilom… Čeprav stričeva astra baje rabi samo 6 l goriva na 100 km, sem imela občutek, da smo za pot pokurili okoli 100 litrov goriva. No ja. Pot je potekala brez problemov vse do bližine nemško-luksemburške meje, ko je pričelo deževati. Super! Dež, mrak in nepoznani kraji so ubitačna kombinacija. V dežju smo prispeli v mestu in seveda zgrešili hotel. Z malo mukami in težavami smo ga našli in hkrati spoznali »posebnost« Luksemburga. Podoben je Trstu… vsaj kar se enosmernih cest tiče! :(

Na cilj smo prispeli z dvourno zamudo, premočeni zaradi iskanja hotela pa vendar zadovoljni, ker je misija »pot v Luksemburg« uspela.

Začetek

Ja, veliko vode je že preteklo odkar sem zadnjič blogala. Kaj pa vem, januar je bil še normalen mesec, februar pa ena sama norija. In tako je prišel 27. v mesecu (dan pred odhodom), ko še nisem imela strehe nad glavo. Ne tiste kratkoročne, še manj pa dolgoročne. Vsi hoteli polni, apart hoteli zasedeni najmanj do sredine aprila in stanovanje, ki mogoče bo, mogoče pa ne. Verjemite, da sem se kar s težkim srcem podala na pot.

Kakorkoli, sedaj sem v Luksemburgu, ki bo moja domovina najmanj naslednjih 9 mesecev. Hočeš nočeš se mi bo državica morala prikupiti. V nasprotnem primeru bom postala zagrenjena in zatežena do maksimuma. Zato… glavo pokonci!!!

PS.

Papirje sem zbrala, operacije nisem preživela, ker je ni bilo, prevozno sredstvo je doma pred hišo in pride kmalu z mano sem, streho nad glavo sem našla.

Uvod

Moja ideja in želja je bila začeti pisanje tega bloga na prvi dan tega leta. Pa mi ni uspelo. Vedno je prišlo »kaj vmes«, če ne drugega pa lenoba.

Kaj naj napišem v uvod? Še vedno mi ni jasno, če delam največjo napako svojega življenja. Mogoče jo, vem pa zagotovo, da če bi zavrnila ponudbo in ostala doma, bi se vsak dan znova butala z glavo v zid zakaj nisem storila te napake.

Tako je odločeno. Selim se v Luksemburg.

Zgodovina je znana. Najprej sem se prijavila na Evropski razpis zgolj za zabavo, iz radovednosti, zaradi tega, ker se mi je zdela takratna situacija brezizhodna in zelo zelo črna. Potem so prišli testi..taki in drugačni in konec novembra je priromal mail, s katerim so me obvestili, da se je pričel postopek moje zaposlitve v EU parlamentu.

22 decembra sem končno dobila uradno ponudbo za službo, ki sem jo seveda sprejela.

Kako naprej?

V naslednjih tednih moram:

- zbrati vse potrebne papirje

- preživeti operacijo

- nabaviti prevozno sredstvo

- najti streho nad glavo v Luksemburgu

Recimo, da so to moje prioritete… v naključnem vrstnem redu.