Ja, veliko vode je že preteklo odkar sem zadnjič blogala. Kaj pa vem, januar je bil še normalen mesec, februar pa ena sama norija. In tako je prišel 27. v mesecu (dan pred odhodom), ko še nisem imela strehe nad glavo. Ne tiste kratkoročne, še manj pa dolgoročne. Vsi hoteli polni, apart hoteli zasedeni najmanj do sredine aprila in stanovanje, ki mogoče bo, mogoče pa ne. Verjemite, da sem se kar s težkim srcem podala na pot.
Kakorkoli, sedaj sem v Luksemburgu, ki bo moja domovina najmanj naslednjih 9 mesecev. Hočeš nočeš se mi bo državica morala prikupiti. V nasprotnem primeru bom postala zagrenjena in zatežena do maksimuma. Zato… glavo pokonci!!!
PS.
Papirje sem zbrala, operacije nisem preživela, ker je ni bilo, prevozno sredstvo je doma pred hišo in pride kmalu z mano sem, streho nad glavo sem našla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar