Počasi bom nehala s temi prvimi, ampak prvi delovni dan v novi službi pa je le omembe vreden, no.
V teoriji bi moral moj prvi delovni dan potekati nekako takole: v stavbi KAD (Kondrad Adenauer), natančneje pri svoji kadrovici Iti (kakšna je ženska oblika kadrovika??), naj bi se narisala ob 9h, tam bi morala dobiti pogodbo o delu in kasneje iti na uvodno predavanje za novodošle, ki bi trajalo do kosila. Po kosilu pa naj bi končno šla na svoj oddelek.
Sliši se… zelo ustaljeno in… normalno.
Torej… v KAD sem (proti svoji navadi) prišla celo četrt ure prej, ker sem morala skozi določen postopek slikanja in izdelovanja kartice. Moja kartica je modre barva, na njej so ime in logotip delodajalca (EU parlament), moje ime (kljukice nad C-jem seveda ni) in slika, ki bi sodila bolj v kakšno teroristično kartoteko kot pa na identifikacijski dokument. Nivo vozniških dovoljen. Mimogrede, je kdo že videl »normalno« fotko na vozniškem dovoljenju?!
Potem, ko sem dobila kartico, sem se zglasila pri svoji kadrovki. Rekla mi je naj počakam še ostale »novake«. Ko so se prikazali še ostali, nam je razložila, da je stara šefinja oddelka šla v penzijo in da imajo novo. In kaj se to tiče nas? Hja, Ita je poslala šefici naše kartoteke (da ne rečem fajle) v pregled in podpis, vendar je IT oddelek prekinil povezavo 28.2 (očitno tudi tukaj, ne samo v Kopru, ne vedo, da ima vsake toliko februar 29 dni) in so se naše stvari preprosto izgubile. Lost in space! Dober začetek, kajne?
Uvodno predavanje je trajalo skoraj tri ure. Šefi različnih oddelkov so nas zasuli z ogromno količino informacij, podatkov in papirjev. In vsi so bili neverjetno prijazni. Po predavanju bi morali iti k svojim »personal file managerjem« (hmm, še nikoli nisem imela osebnega upravitelja kartoteke), pa nismo, ker naše kartoteke ne obstajajo. Še.
Ker je bil ravno čas kosila, smo se novodošli družno odločili, da ne gremo na svoje oddelke s praznimi želodci in smo zavili raje v KAD-ovo obedovalnico.
Ko sem se končno prikazala na slovenskem oddelku, sem videla šefa za sekundo ali dve in potem je odhitel na sestanek… kasneje pa na bolniško. »Srečo« imam, da sem prišla delati ravno v tednu pred plenarnim zasedanjem, ko imajo vsi polne roke dela. V glavnem tajništvu so mi dali list z imeni in nalogami, ki naj bi mi jih določeni ljudje pokazali in razložili, toda vsak, pri kateremu sem se oglasila, mi je prijazno rekel/a: »A lahko po naslednji sredi?«
Tako imam čas, da bi uredila vse stvari v kadrovski, pa žal to ni mogoče, ker me (še) ni v sistemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar