Ko sem prišla na intervju oktobra je bil tudi vikend, ampak recimo, da želim povedati kaj več o prvem vikendu odkar živim v Luksemburgu. Oh, kako grozno se to sliši!!!
V soboto zjutraj sem se na zajtrku čudila, ker nisem videla drugih ljudi. Eh, ni vsak taka budala, da bi že ob 7.30 skakal po zajtrkovalnici. In to v soboto. Malo po osmi uri sem pricapljala v recepcijo hotela z namenom, da grem v lov za kamping posteljo. Da bi prišla do prave postelje, je bila… khm, kaj je naslednja stopnja utopije? Ker zunaj ni deževalo, temveč LILO (kasneje sem izvedela, da je bila to Emma), sem se zapletla v pogovor z receptorko Tanio. Kar naenkrat me je vprašala, če sem pojedla, da bi pospravili zajtrkovalnico. Ker sem se čudila na vso moč, mi je pojasnila, da sem pač edina gostja tisti vikend. Uaaau! Edina gostja v hotelu s 42 sobami! Kako… kraljevsko! Ker nimam gumijastih škornjev in ker me je volja po tavanju po mestu minila isto sekundo, ko sem zagledala enormne količine vode, ki so se sesuvale z neba, sem se ustavila v recepciji in klepetala. Spoznala sem Tanio, ki je Portugalka in Lejlo, ki prihaja iz Alžirije, pa Kristino iz Kapverdskih otokov. Na žalost zadnji dve ne govorita angleško. Vseeno smo se razumele. Vmes so klicarile po marketih in spraševale za to bedno napihljivo posteljo. Ne boste verjeli… našle so jo. Zadnjo.
Po dežju vedno posije sonce in tudi v soboto je. Ravno pravi čas, da sem šla po nakupih in kasneje v stanovanje.
Nedelja je bila podobna soboti. Dež sicer ni bil tako silovit, vseeno pa smo si zopet privoščile triurni klepet. In… posijalo je sonce. Mogoče babji klepet v Luksemburgu prinaša sonce in ne dežja kot je to v navadi pri nas. Kar naenkrat mi je Lejla prinesla pladenj poln hrane. Nisem mogla verjeti! Tania mi je pojasnila, da se jim ne zdi prav, da gladujem (v Luksemburgu je pač ob nedeljah VSE zaprto) sama sredi tuje dežele. Redko ostanem brez besed, ampak to je bila ena izmed takih priložnosti. Dekleta, za katera tri dni prej sploh nisem vedela, da obstajajo, so mi pomagala prebroditi prvo krizo. Verjetno se vam zdi čudno, da govorim o krizi par dni po prihodu. Pa je res. Na eni točki se zaveš, da je tvoj dom tisoč kilometrov daleč, da so tam vsi člani družine, prijatelji, ljudje, ki jih poznaš in imaš rad. S seboj imaš samo omejeno število stvari… Čeprav se zavedam, da je bila to zgolj prva iz celega niza prihajajočih kriz, je bilo vseeno lepo imeti nekoga, ki mi je polepšal dan. Pa čeprav je šlo samo za kosilo za katero niso pričakovale ničesar drugega kot »Hvala lepa« oz. »Merci«. Takrat mi je bilo žal, da sem vztrajala pri tem, da bi stanovali na Kirchbergu. Škoda, toda tam ne bom spoznala »navadnih« ljudi- pisano mešanico ljudi iz pretežno nižjih slojev. Saj ne, da na Kirchbergu ni navadnih ljudi, ampak tam živijo večinoma tujci, ki delajo v evropskih inštitucijah. In oni se ne socializirajo med sabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar