Zjutraj, takoj po zajtrku, sta me Zdravko in Ana peljala še do nepremičninske agencije in pomahala v slovo. Ah, niti časa za solze ni bilo.
V agenciji sem takoj našla pravo osebo. No ja, če sta prisotni zgolj dve osebi, ena moškega in ena ženskega spola, in ti iščeš Travisa, potem neke strašne izbire nisem imela. Kakorkoli, Travis (izredno prijazen možak, kar je baje pri Luksemburžanih prej izjema kot pravilo), mi je pojasnil detajle iz najemne pogodbe. Poleg tega me je seznanil še s kupom uporabnih stvari, ki naj bi jih kot bodoča prebivalka Velikega Vojvodstva vedela. Zabaven in velik tip (po moje nima daleč do dveh metrov). Dosedanji najemnik Lars naj bi do popoldneva spokal, tako, da če bi mi uspelo plačati vse račune, bi lahko takoj dobila ključe. Seveda, ni problema!
V mojih sanjah bi vse potekalo gladko. V sanjah!
Torej, prikorakala sem v banko in želela izvršiti tri nakazila. V naši banki so rekli, da v bankah v tujini lahko plačuješ s kartico maestro v višini razpoložljivih sredstev. Zveni racionalno. Malo nevarno je šetati po svetu s količino šestih jurjev, no. Teta za pultom mi je prijazno pojasnila, da tega oni ne delajo. KAJ?
Glede na to, da je Luksemburg prestolnica bank, sem poskusila srečo v sosednji banki. Odgovor je bil… NE! Možno bi bilo samo v kolikor bi odprla račun, ki pa ga ne morem, ker še nimam uradne pogodbe o delu. Fino. Še dobro, da sta bili tam dve prijazni uslužbenki, ki sta govorili italijansko in sta mi skušali pomagati. Celo klic na banko Koper sta mi omogočili. Pa ni pomagalo, ker mi v help centru niso znali ničesar pametnega svetovati.
Znašla sem se sredi Luksemburga, z nabildano kartico in tremi računi za plačati. Krasno! Za vse drugo je tu mastercard!
Poklicala sem domov in prosila mamo, da z mojega računa poskuša nakazati denar na luksemburške račune. Kaj pametnejšega mi pač ni padlo na pamet.
Poklapano sem odracala še do firme Leo, ki je ekvivalent našemu elektru. Tam sem pokazala podpisano najemno pogodbo in se zmenila, da elektrike ne bodo odklopili, temveč bodo samo plačnika zamenjali. Potem sem odtavala spet do Travisa in mu rekla:«Houston, we've got problems!«. Zatrdil mi je, da če dobi po faxu potrdilo, da je bil denar nakazan, dobim ključe.
Zmenila sva se za randi in ogled, ter prevzem stanovanja kasneje popoldan. Gre hitro a ne?
V hotelu sem takoj poslala mail z navodili in št. računov domov. Phew, najprej se leta in leta nič ne zgodi, potem pa ena stresna situacija sledi drugi.
Ko sem se popoldan drenjala na avtobusu, mi je mama sporočila, da je vse OK. Hura! Hvala za novodobne komunikacije tipa telefon, fax in internet! Kar odleglo mi je in tako sem se z lahkim srcem narisala v pisarni pri Travisu. Lahko si predstavljate kakšno faco sem naredila, ko mi je na vprašanje, če je dobil fax, odgovoril, da ne. :( Po moje sem tako prebledela, da mi je takoj pričel pojasnjevati, da se je šalil. Ni si izbral ravno pravega trenutka, no.
Takoj, ko sem prišla k sebi, sva odšla na prevzem stanovanja. Travis se je ubadal z vprašanjem kaj bi se zgodilo, če meni stanovanje ne bi bilo všeč, pa si je takoj odgovoril, da je to moj problem. Pravilno sklepanje.
A moram kaj napisati o stanovanju? Spodobi se že! Ok, stanovanje ima baje
Ker je Lars dobrosrčen človek (ki ni imel več prostora v avtu), je v stanovanju pustil majhno omaro, stojalo za TV, 6 nerabljenih stolov in preoblematični pralni stroj.
Tako, stanovanje je zrihtano, več problemov bo z opremo.
Prvi dan v Luksemburgu mi je prinesel veliko tekanja, veliko skrbi in srčno upam, da slab začetek pomeni dober konec.
3 komentarji:
lol nekak mam občutek, da si ti zdejle mela adrenalina za obedve, in da jaz sploh ne bom mela filinga, da se selim. :(
Don't worry! Ko bos videla kaksna robinzonska luknja je zaenkrat stanovanje, bo adrenalina polno mero!
hej, nujno iščem sobo ali garsonjero v luksemburgu.ali ve kdo za kakšno
Objavite komentar