S'bwta

Spomnim se reklame iz svoje mladosti. Mislim, da so reklamirali Substral, tekoče gnojilo za rastline, brez katerega le-te ne morejo živeti. Morala reklame je bila, da rastline potrebujejo ljubezen in Substral, in naj bo sobota dan za Substral. Ker Substrala ne uživam (in ga niti ne nameravam), sem se odločila, da bodo moje sobote namenjene nakupovanju in sprehodu po mestu. Poleti, ko bo več časa svetlo, si bom verjetno potepanja po mestu lahko privoščila tudi med tednom, ampak trenutno si jih ne morem.
Očitno imam res umazane sosede, ker je nekdo vklopil pralni stroj že ob 7h zjutraj. V soboto! Ker sem se že davno tega odločila, da ne maram gneče, sem se že ob 8h odpravila v Auchan. Za izbiro prehrambenih artiklov sem porabila mogoče petnajst minut in potem sem se naslednje pol ure sprehajala med igračami, kjer sem si ogledovala telefone, dlančnike, prenosnike in ostala podobna čudesa. Pa me je kar hitro minilo in sem se raje napotila domov z namenom, da jo mahnem v mesto.
Na avtobusih pogosto vidim kakšne zanimive primerke človeške rase. Navadno se zabavam z ugibanjem od kod prihajajo ali s čim se preživljajo. V soboto, ko sem ravno ugibala od kod prihaja visokorasel temnolasec (skoraj bi dala roko, seveda ne svoje, v ogenj, da je bil Črnogorec ali Srb), sem zaslišala žensko žlobudranje. Ženska je govorila vedno bolj naglas in vedno bolj jezno. Oh, revež tisti, ki so mu njene besede namenjene! Ko sem se obrnila, sem opazila, v bistvu nisem opazila, nikogar. Se zgodi! Saj sem vajena, da ljudje govorijo z navideznimi ljudmi (po telefonu seveda), ampak kar tako, da se derejo na zrak... tega pa ne vidim prav pogosto.
Najprej sem šla na pošto po znamke in potem naprej na Place d'Armes, ki kao glumi glavni trg v Luksemburgu. Tam se je odvijalo Irsko praznovanje v čast Svetega Patrika. Verjetno je bilo zvečer veliko bolj živahno, dopoldan pa je bil šotor poln rdečeličnih ljudi, ki so se basali s klobasicami in se nacejali s pivom. Zraven so hrustali tudi nekaj sladkega, ker je bil zrak nasičen z vonjem po prežganem sladkorju. Družbo so jim delali videi z irsko glasbo! Čudovito!
Ker me irsko vzdušje ni pritegnilo, sem jo mahnila čez most, v del mesta okrog železniške postaje. Nimam pojma kaj se je dogajalo, ampak po ulici so bile postavljene promocijske stojnice na katerih so "talali" vzorce pijač. Coca-cola zero, sadni sok, voda... vsaj žejna nisem bila!
Naenkrat sem dobila briljantno idejo, da bi preverila kakšno je stanje v trgovinah s čevlji. Na hitro sem izračunala koliko denarja lahko zapravim, brez da bi to občutil moj proračun, in se podala na oglede. Kakšno razočaranje! Čevlji v Luksemburgu obstajajo, vendar so grdi in sploh čudni. Kakšno obutev potemtakem nosijo ljudje v tem mestu?
Pogled na obute noge naključnih mimohodečih mi je povedal, da sem se znašla v deželi brez-lepih-čevljev. Ohhhhh! Saj ne, da hodijo bosi. Daleč od tega. Ženske tlačijo svoja stopala v ozke čevlje z dolgimi špicami (to je bilo pri nas moderno pred nekaj leti) in čez čas, ko se obuvala razšlampajo, dobijo prav groteskno obliko. V izložbah sem opazovala čevlje, ki me resnično niso pritegnili. Recimo... simpatične srebrne s karirasto rjavo-rdečo pentljo. Kje, zavraga, so tisto priskutno pentljo pobrali? Ker me je zanimalo, če bi se dalo problem sanirati, sem vstopila in čez čas žalostno ugotovila, da je pentlja pritrjena tako, da je v bistvu ne moreš odstraniti. Od vseh čevljev so mi bili še najbolj všeč crocsi, ki so tako grdi (celo izraz fugly bi lahko uporabila), da so že simpatični. Grdi na simpatičen način!
Vsekakor pa je mogoče videti tudi lepe čevlje na nogah sprehajalcev. So pa res v manjšini.
Ko sem se naveličala čevljev, sem šla po čokolado, ker kmalu potujem domov in kaj naj drugega človek nese ljudem v domovini kot čokolado. Belgijsko. Leonidas. Sveži pralineji v ličnih škatlah. Njami!
Počasi sem imela mesta dovolj in sem se odpravila domov. Ker je bil lep dan (beri: brez dežja) sem pešačila del poti, potem pa vseeno sedla na avtobus.