nedelja, 20. april 2008

Shiny Happy People…

NOT! Ja, prav tisti Boratov »nooooot«. Kako bi le bilo drugače, če pa sem še vedno v Luksemburgu? Kamorkoli grem imam ponavadi vklopljenavsa čutila, tako da zaznavam tudi okolico in razne nepomembne stvari. Ponavadi je res tako, da opazim drevo, gozda pa ne… še dobro da nismo vsi enaki!

Torej, v času svojega kratkega bivanja tukaj sem opazila, da so ljudje, ki prebivajo na Kirchbergu (večinoma so tu evrokrati) sivi, brezizrazni in skrajno zdolgočasenih obrazov. Srečaš jih zjutraj in se ne smehljajo (kako le, saj morajo v službo), popoldan so verjetno preveč utrujeni, da bi se nasmehnili, zvečer enako… se ti ljudje sploh kdaj nasmehnejo? Saj ne zahtevam, da se krohotajoč valjajo po tleh (ali na kratko roflajo), ampak en majčken nasmešek jih pa res ne bi ubil! Ne morem reči, da ti ljudje niso prijazni. Daleč od tega, saj vsi mehansko pozdravljajo z mehkim »Bonjour« ali »Bonsoir«. Zanima me, če jim tudi povišica ne nariše smehljaja na toge obraze.

V nasprotju s Kirchbergom, mi je mesto bolj všeč. To je resnično drug svet. Odvisno je sicer kam zaviješ. V boljših trgovinah lahko srečaš lepo urejene in namazane dame (oz. osebe, ki mislijo, da to so), v nižjecenovnih trgovinah pa so ljudje bolj pisani. Skrajnost pisanosti je verjetno železniška postaja v poznopopoldanskih urah, ko se tja prikotalijo punkerji s svojimi umetelnimi irokezami, mestni đankiji in pijančki. Eh, malo me je zaneslo. Zadnji omenjeni so res pisani, se pa ne smehljajo. Da se vrnem še malo k urejenim damam in ostalemu življu, ki polni luksemburške ulice. No, ti ljudje izgledajo veliko bolj veseli in nasmejani.

Vem, našli se bodo ljudje, ki bodo rekli, da sem sama zatežena in da potem okrog sebe vidim samo sive in zdolgočasene ljudi, pa ni res. Po tej teoriji, da je pač zunanji svet odsev našega notranjega mikro sveta, bi potemtakem morala videti same nasmejane in vesele ljudi, pa jih ne!

Rada imam kratke petke in sobote, ko ne dežuje, in grem lahko v mesto. Pogledati normalne ljudi.

…And I think to myself.... what a wonderful world…

Ni komentarjev: