četrtek, 5. junij 2008

Kje je Balkan?

V Sloveniji smo trdno prepričani, da nismo Balkanci. V bistvu se za nas Balkan prične na naši južni meji. Očitno smo se prirejanja stvarnih dejstev »nalezli« od sosedov. Namerno ne omenjam katerih.

Balkan ima pri nas negativen prizvok. Balkanci so leni, umazani, hrupni, radi se veseljačijo, postavljajo pravila zgolj z namenom, da jih kršijo, … In ja, točnosti na Balkanu ne poznajo, saj veste, v stilu »dodje kad stigne«. Balkanci imajo smisel za humor (kot vsa manj razvita bitja) in se ne pretirano sekirajo. V bistvu jim zavidamo, tega pa, seveda, ne priznamo.

Za ljudi, ki živijo sredi Evrope, smo tudi mi Slovenci, navadni Balkanci.

Pa pustimo razpredanje o tem kaj hočemo biti in kaj dejansko smo (mimogrede, »moj« del Primorske je na Balkanu) za kdaj drugič, danes bi vam namreč rada napisala par besed o mestnih avtobusih v Luksemburgu.

Danes se je ves dan vreme kislo držalo in zgodilo se je, kar je bilo za pričakovati… ob 17.30, ko je bil čas za odhod domov, se je ulil dež. Krasno! Kljub temu, da sem imela dežnik s seboj, sem si rekla, da bom šla domov z avtobusom. Na postajo sem prišla ob 17.50, minuto zatem, ko bi morala šestnajstka odpeljati. Ker se mi je zdelo, da malo preveč ljudi čaka na avtobus, sem jih povprašala, če so kaj videli šestnajstko. Dobila sem odgovor, da je še ni bilo. Super! Nisem zamudila! Zmota! In potem smo čakali. Avtobusi za Trier so prihajali in odhajali, nekaj drugih tudi, šestnajstka pa… kot da bi se v zemljo vdrla! Najprej sem klepetala s »sošolko« z bolgarskega oddelka, ko pa se je odpeljala, sem se zabavala z opazovanjem ljudi. Skupina čakajočih je bila čedalje večja in… bolj jezna. Tako smo skupaj opazovali poskočno mladenko, ki je v ultra visokih petah tekla čez dvopasovnico (seveda ne čez prehod za pešce) in se razsula in skoraj povzročila nesrečo. Ts, ts, ts! Prišel je čas, ko bi se mimo morali pripeljati šestnajstki št. 2 in 3… in mi smo še kar čakali. Potem so od nekje pridrveli gasilci, pa rešilec in še eni gasilci… in mi vsi smo oglušeli. Bilo je skoraj kot v komadu Nietov…s to razliko, da je pri njih sonce sijalo, tukaj pa lil dež. Čakajoči so postajali vedno bolj besni. Še posebej potem, ko niti šestnajstke #4 ni bilo na spregled in je minila že skoraj ura brez busa št. 16. Na urniku pa lepo piše, da se busek pripelje mimo Schumana petkrat na uro. PETKRAT! Tri minute zatem, ko je bil čas za peto šestnajstko, se je odnekod le prikazala, le da nobenemu ni bilo jasno, ali je to #5 s triminutno zamudo ali pa mogoče #1 z dvainpetdeset-minutno zamudo. Koga pa zanima, da je le prišla!

No, sedaj pa mi povejte, kje je Balkan! A se pri nas dogaja, da »pridela« mestni avtobus, ki ima privilegij svojega voznega pasu, na relaciji petih kilometrov, 52 minut zamude? In avtobusi v Luksemburgu vedno zamujajo (no ja, edino, ko si sam pozen, takrat so točni)!

Ovo je Balkan…

1 komentar:

Lea pravi ...

Uff sicer sem zamudila padec gospodicne, sem pa navkljub pol ure kasnejsemu odhodu iz sluzbe prisla domov ene 10 minut pred tabo. :S Pa se mokra nisem bla pretirano.