O uatta najt!

Končno je tudi zame prišel čas dopusta. Wow! Glede na to, da pravega poletnega dopusta nisem imela že dve leti, se tega zelo veselim. Zabavno se mi zdi dejstvo, da bom dopust preživela… DOMA!
No, najprej pa me je čakala pot domov. Prisluhnila sem nasvetu sodelavca in se na pot odpravila zelo zgodaj zjutraj. Ponoči! Spat sem šla že ob 20h in potem, ko sem se zbudila, sem se odpravila na pot. Iz Luksemburga sem štartala ob polnoči in pričakovala, da bom doma okoli poldneva.
Enkrat za spremembo je pot potekala gladko. V bistvu ne vem natančno kje sem se vozila, saj mi je GSP izbral neko novo različico poti do doma. Prvič sem se ustavila pri Hockenheimu. Ta vikend je za dirkališče »THE« vikend in kljub zgodnji uri (2 ponoči) je bilo vse razsvetljeno, imeli so vrtiljak, glasno glasbo… izgledalo je pravo ljudsko slavje.
Med vožnjo sem tokrat poslušala kar radio in tako mi je uspelo slišati Kid Rockovo All Summer long celo trikrat (na različnih postajah, seveda).
Okoli pete ure zjutraj se mi je zdelo, da bi lahko pretegnila noge in pojedla sendvič. Po tablah sodeč sem se nahajala približno trideset kilometrov pred Muenchnom in kar smejalo se mi je ob misli, da bi morala biti mimo Muenchna (kjer so vedno zastoji), pred sedmo uro. Nebesa!
Sendvič sem pojedla kar sprehajajoč se po parkirišču. Nekateri, ki so počivali kar v svojih avtomobilih so se prebujali, da bi čimprej nadaljevali pot proti morju. Prav tako se je na »šiht« pripravljalo kar precej »kamionarjev«. Opazila sem tudi peščico gasilcev in ni mi bilo čisto jasno, kaj počnejo ob taki zgodnji uri na… recimo… tako odročnem kraju. ŠE!
Ko sem zapeljala na dovoz do avtoceste, sem skoraj povozila gasilca, ki je z rdeče-belimi stožci zapiral cesto. Excuse me? V nemščini mi je povedal, da poti ne bom mogla nadaljevati. A ja? Na moje vprašanje, zakaj pa ne, mi je z roko pokazal na dogajanje za svojim hrbtom. Do takrat nisem ničesar opazila. En revež je zaspal za volanom in se s tovornjakom in prikolico zvrnil s ceste. Gasilci so cesto morali zapreti, da so lahko tovornjak dvignili in odstranili. Krasno! Ko sem strica gasilca vprašala koliko časa bo ta (po)dvig trajal, mi je odvrnil: » Ah, nur eine stunde.« NUR? Jaz pa ne bi tam čakala eno uro, no! Pa sem. In to na čelu kolone tistih, ki bi radi čimprej prišli mimo Monakovega! Ko sem stala na cesti in namrgodeno opazovala gasilce, ki so se trudili s prevrnjenim tovornjakom, sem ob sebi zaslišala: » Ma super, prou lep začetek dneva, ja!«
»Nur eine stunde« je trajala uro in pol. Še sreča, da se je v tisti koloni znašel tudi en tip nekje z goriškega, s katerim sem ves čas klepetala. V avtu bi v tistem času ravno lepo zaspala! Med pogovorom sem dobila tudi nekaj zelo uporabnih nasvetov o vožnji po Beneluksu, Nemčiji, Avstriji in Italiji.
Z »rahlo« zamudo sem nadaljevala pot mimo Muenchna. Čeprav je bila gneča na cesti, kolona ni stala, temveč se je (sicer po polžje) premikala.
Ponavadi avstrijske vinjete ne nalepim na vetrobransko steklo, temveč jo le postavim na vidno mesto. Tokrat sem jo celo prilepila, saj sem jo kupila na postajališču pred prevrnjenim tovornjakom in sem imela več kot dovolj časa, da jo prilepim. Baje, da ti avstrijski policaji mastno zaračunajo, če ni prilepljena.
Pot po Avstriji je potekala mirno. Vsaj tako se mi je zdelo!
Pred tunelom St. Michael mi je policaj nakazal, da naj se ustavim. Ah, rutinska kontrola prometa, kaj pa drugega!? Šarmanten policaj (a sem res uporabila ti dve besedi skupaj v trdilnem stavku??!?!) mi je nekaj rekel. Povedal sem mu, da nemško ne razumem in takoj se mi je nasmehnil in rekel: » Zato pa znam jaz angleško in bova lažje komunicirala.«
Negotovo sem se mu nasmehnila, ker se mi ni sanjalo zakaj bi jaz z njim komunicirala. Šarmantnost gor ali dol, jaz bi šla rada domov!!!
Tipček si je zaželel videti moje vozniško dovoljenje in takoj sem mu izpolnila željo upajoč, da me ne bo vprašal še za prometno, za katero se mi ni čisto sanjalo kje bi se lahko nahajalo. Na hitro sem pomislila na tri možne lokacije… v primeru, če bi policaj imel še kakšno željo.
»Veste zakaj sem vas ustavil?«
» Ker je to vaše delo?«
»Ha ha. Tako je! Moje delo je, da kaznujem tiste, ki se ne držijo pravil.«
»Ahaaaaa…«
»Torej?«
»Verjetno me niste ustavili zaradi oviranja prometa…«
»Med prejšnjima tuneloma ste peljali mimo radarja. Vozili ste 129 km/h.«
»Ups, to je pa skoraj 30% prehitro.«
»Tako je. Kazen je 30 €.«
»OK…« ma ne, ni bilo OK, samo, kaj pa naj? Ker nisem bila prepričana koliko je rekel, sem še enkrat vprašala : » Koliko je kazen? 30 ali 40?«
»A ni 30 dovolj?«
V bistvu je.
»Kartic pa ne jemljete, a ne?«
»Hahaha, tako napredni pa še nismo.«
» A dobim potrdilo? Veste to je moja prva kazen… ever!«
In potem je prišlo do blagovne zamenjave. Jaz njemu bankovec, on meni preostali del denarja in roza potrdilo.
»Eeeee…. A lahko še nekaj vprašam?«
»Ja?«
»A je še kakšen radar v bližini?«
»Hahahaha, še eden je, ja.« In potem sem dobila približno lokacijo radarja.
»Pa srečno vožnjo in… upoštevajte omejitve!«
»Ja hvala. Pa lep dan še naprej«
Še nikoli nisem videla, da bi »have a nice day« imel tak učinek. Tip se je še prej smejal in muzal, ob temu stavku pa se je pričel krohotati in momljati, da normalni ljudje bi kričali, se kregali zaradi kazni, bentili…
Aja, pa še to sem ga vprašala, če je pred kratkim en Ferrari tudi plačal kazen. Je. Kakšne pol ure pred tunelom je namreč mimo mene švignil temno rdeč Ferrari ljubljanske registracije…
Predor skozi Karavanke je bil normalno prevozen, zataknilo se je pa nekje pri Jesenicah, ko sem stala v koloni in se čudila tabli z napisom »Za vas gradimo ceste. Dars.« (nekaj v tem stilu no). Smešno se mi je zdelo, da kilometre nisem videla nikogar, ki bi kaj gradil, nobenega stroja, človečka.. ničesar!!! Samo gnečo in jezne šoferje. Čez kakšno uro sem zagledala celo en bager, no. Za 50 km od meje do prestolnice sem potrebovala debelo uro, potem pa, ko sem enkrat prišla na avtocesto proti morju, ni bilo o zastojih ne duha ne sluha več.
Tako. V bistvu se sprašujem, če mi bo kdaj uspelo prevoziti pot Luksemburg- Sežana (ali obratno) brez težav…