nedelja, 3. avgust 2008
Tako. Dnevi, ki sem si jih odmerila za oddih pri morju, se iztekajo. Bilo je super. Dnevi brez enega samega oblačka. Zunanja temperatura do 33°C, morje sicer kar pretoplo (26°C)… poletje, kot si ga lahko samo narišeš. Kot rada rečem, teden ali dva na leto morata biti taka, da samo ležiš in ti je toplo. Za menoj so dnevi polni plavanja, slane kože, sonca, počitka in brez interneta, dnevnih novic in hladilnika.
Življenje brez hladilnika
je težko, ni pa nemogoče.
Že prvi dan dopustovanja v Piranu, je bilo jasno, da je hladilnik spustil dušo (oz. plin, če smo bolj natančni) in da se ga lahko uporablja zgolj za omaro. Prav posebno omaro, omaro z lučko. Krasno! Sploh pa… le kdo rabi hladilnik na morju, ko je zunaj ravno pravšnjih 33°C? Ker serviserjev ni, sploh pa ne v Piranu, kjer je povsod omejen dostop, se je pač potrebno prilagoditi življenju brez hladilnika. Na prvi pogled se zdi nemogoče, pa ni tako! Da se, čeprav je težko. Odpišeš hladne pijače (razen tistih v bližnjem kafiču), mrzle solate, maslo in led… pa gre.
Konec koncev, tudi Robinzon ni imel hladilnika, pa je vseeno preživel.
Že prvi dan dopustovanja v Piranu, je bilo jasno, da je hladilnik spustil dušo (oz. plin, če smo bolj natančni) in da se ga lahko uporablja zgolj za omaro. Prav posebno omaro, omaro z lučko. Krasno! Sploh pa… le kdo rabi hladilnik na morju, ko je zunaj ravno pravšnjih 33°C? Ker serviserjev ni, sploh pa ne v Piranu, kjer je povsod omejen dostop, se je pač potrebno prilagoditi življenju brez hladilnika. Na prvi pogled se zdi nemogoče, pa ni tako! Da se, čeprav je težko. Odpišeš hladne pijače (razen tistih v bližnjem kafiču), mrzle solate, maslo in led… pa gre.
Konec koncev, tudi Robinzon ni imel hladilnika, pa je vseeno preživel.
Delfini, gumijasti Danci in "updejtan" Rok
Že zjutraj, ko sem vstala, sem opazila nemir na Tartinijevem trgu. Kolikor se spomnim, se je v sobotah vedno kaj dogajalo na Tartiniju- če ne drugega, je bil tam bolšji sejem. Ko sem se odpravila po brioše za k jutranji kavi, sem videla, da postavljajo oder. Uau! Nekaj se bo dogajalo. Pred lokalnim TIC-om se mi je oko »zapelo« v besedo Danska. Pisalo je, da bo zvečer nastopila akrobatska skupina iz »Danska«. Iz Danska? Gre za Poljake iz Gdanska ali so mogoče to Danci iz Danske in tisti, ki je pisal plakat ne ve, da slovenščina pozna sklone? Ko sem prebrala še italijanski del vabila na prireditev, mi je bilo jasno, da gre za Dance in ne Poljake.
Zvečer, med tuširanjem, sem zaslišala Adija Smolarja. Adi v Piranu? On pa ja ni Danec… kaj zavraga počne tukaj? Ker je dobro animiral publiko, da je ta sodelovala z njim, me je zanimalo kaj se dogaja na trgu, zato sem se pač pridružila množici. Ko sem privihrala iz hiše, sem se skoraj zaletela v gospoda Roka Ferendjo. Erm, tipček se je malo »okrepil« odkar sem ga zadnjič videla za Bežigradom.
Na odru, tik pod Tartinijem, je resnično stal Adi, ki je pel in zabaval množico. Ker mi ni bilo nič več jasno, sem si šla še enkrat prebrati napovednik prireditev in opazila še en plakat, na katerem je jasno pisalo, da se v Piranu odvija celodnevna prireditev na čast delfinom. Dopoldan je bila ura pravljic, ki sem jo seveda zamudila, srečelov (še ena zamujena stvar), zvečer pa swingerji, Adi, Danci in Rok'n'band. In seveda fotografije delfinov. Aktivisti društva Morigenos so »talali« lučke in zato jim je marsikdo prisluhnil. Jah, brezplačne lučke delajo čudeže!
Že med Adijevim nastopom so se na trgu pojavili svetlolasi osebki. Glede na to, da so se ogrevali na trampolinu (ali kanvasu, kot so oni rekli), sem sklepala, da so Danci. Po predstavitvi skupine (Danska akrobatska reprezentanca), za katero smo izvedeli, da jo sestavljajo amaterji, se je njihova predstava pričela. 13 deklet in 11 »dečkov« je švigalo sem ter tja po elipsi… plesali so in izvajali akrobatske vragolije skoraj celo uro. Občinstvo je resnično uživalo in se zabavalo ob gledanju gumijastih Dancev in vsako vragolijo smo nagradili z bučnim aplavzom.
Sicer sem tudi slikala, ampak Danci so bili prehitri, da bi se na slikah kaj pametnega videlo. Eh, tudi med pripravami bi jih lahko slikala, pa sem raje počivala učke na postavnem trenerju. Ah ja…
Za zaključek prireditve so si oder priborili Rok in njegov band. Vse lepo in prav, če le ne bi bilo ozvočenje tako na glas, da še svojih lastnih misli nisi slišal. Ker Rok le ni tako zelo lep in zanimiv, sem se odpravila do cerkve Sv. Jurija in od tam poslušala »koncert«. Očitno je »govedina« v modi, saj je Rok v svoj repertoar uvrstil tudi Slakovo »V dolini tihi je vasica mala«.V bistvu me je bolj presenetilo dejstvo, da je občinstvo pelo z Rokom!
Tako… slišala sem pritožbe, da se v Piranu nič ne dogaja. Tako je kot povsod, dogajanje te samo ne bo poiskalo, če pa se ti da malo pogledati naokoli, kaj kmalu ugotoviš, da dogaja.
Zvečer, med tuširanjem, sem zaslišala Adija Smolarja. Adi v Piranu? On pa ja ni Danec… kaj zavraga počne tukaj? Ker je dobro animiral publiko, da je ta sodelovala z njim, me je zanimalo kaj se dogaja na trgu, zato sem se pač pridružila množici. Ko sem privihrala iz hiše, sem se skoraj zaletela v gospoda Roka Ferendjo. Erm, tipček se je malo »okrepil« odkar sem ga zadnjič videla za Bežigradom.
Na odru, tik pod Tartinijem, je resnično stal Adi, ki je pel in zabaval množico. Ker mi ni bilo nič več jasno, sem si šla še enkrat prebrati napovednik prireditev in opazila še en plakat, na katerem je jasno pisalo, da se v Piranu odvija celodnevna prireditev na čast delfinom. Dopoldan je bila ura pravljic, ki sem jo seveda zamudila, srečelov (še ena zamujena stvar), zvečer pa swingerji, Adi, Danci in Rok'n'band. In seveda fotografije delfinov. Aktivisti društva Morigenos so »talali« lučke in zato jim je marsikdo prisluhnil. Jah, brezplačne lučke delajo čudeže!
Že med Adijevim nastopom so se na trgu pojavili svetlolasi osebki. Glede na to, da so se ogrevali na trampolinu (ali kanvasu, kot so oni rekli), sem sklepala, da so Danci. Po predstavitvi skupine (Danska akrobatska reprezentanca), za katero smo izvedeli, da jo sestavljajo amaterji, se je njihova predstava pričela. 13 deklet in 11 »dečkov« je švigalo sem ter tja po elipsi… plesali so in izvajali akrobatske vragolije skoraj celo uro. Občinstvo je resnično uživalo in se zabavalo ob gledanju gumijastih Dancev in vsako vragolijo smo nagradili z bučnim aplavzom.
Sicer sem tudi slikala, ampak Danci so bili prehitri, da bi se na slikah kaj pametnega videlo. Eh, tudi med pripravami bi jih lahko slikala, pa sem raje počivala učke na postavnem trenerju. Ah ja…
Za zaključek prireditve so si oder priborili Rok in njegov band. Vse lepo in prav, če le ne bi bilo ozvočenje tako na glas, da še svojih lastnih misli nisi slišal. Ker Rok le ni tako zelo lep in zanimiv, sem se odpravila do cerkve Sv. Jurija in od tam poslušala »koncert«. Očitno je »govedina« v modi, saj je Rok v svoj repertoar uvrstil tudi Slakovo »V dolini tihi je vasica mala«.V bistvu me je bolj presenetilo dejstvo, da je občinstvo pelo z Rokom!
Tako… slišala sem pritožbe, da se v Piranu nič ne dogaja. Tako je kot povsod, dogajanje te samo ne bo poiskalo, če pa se ti da malo pogledati naokoli, kaj kmalu ugotoviš, da dogaja.
Piran
Po nekajdnevnem počitku doma sem »emigrirala« na Obalo. Natančneje v Piran. Rada imam to primorsko mesto. Zelo rada. In če obstaja reinkarnacija, sem v kakšnem iz preteklih življenj živela v Piranu. Sploh ne vem kaj me v Piranu privlači. Realno gledano je življenje tukaj zelo zapleteno. Hiše so stare in za današnji čas zelo nefunkcionalne, trgovin je zelo malo, z avtomobilom ne moreš v mesto… In vendar- kamnite ozke uličice, ki te peljejo križem kražem po mestu, stisnjene barvite hiše, cerkev Sv. Jurija, ki kraljuje nad mestom, znamenite piranske strehe, Punta… in ja, morje, to so stvari, ki me pri Piranu privlačijo. Zavedam se, da bi tukaj kaj kmalu pričela pogrešati internet in druge »priboljške« sodobnega sveta, ampak za teden ali dva na leto, je Piran prečudovit!
Polnjenje baterij
Ah, kako malo je potrebno, da človek napolni izpraznjene baterije! Saj ne, da mi je v Luksemburgu hudo. Ne, daleč od tega! Je pa res, da se mi je prihod domov prilegel. Prvi trije dnevi doma so sicer bili zelo »Luksemburški« z obilico dežja in ne preveč toplim vremenom, že četrti dan pa je bil zelo poletni. Po dveh mesecih vročine bi se pričela tudi jaz pritoževati, ampak nekaj ultra toplega vremena prija. Še posebej ljudem, ki delujejo na sončne celice. Tako kot jaz.
Naročite se na:
Objave (Atom)