Ah, ne bi se rada spuščala v definicije časa. Nima smisla. Na koncu bi ugotovila, da je čas relativen. Tako kot (skoraj) vse na tem svetu. Čas lahko natančno merimo, ampak če to dejstvo zanemarimo, potem je zaznavanje (uh, skoraj se mi je natipkala beseda percepcija) časa odvisno od posameznika in različnih okoliščin.
Moj dopust je letos trajal tri tedne. Najprej sem bila malo doma, potem dober teden na morju, še par dni doma… in že je bilo potrebno spakirati kovčke in odriniti na sever. Trije (prekratki) tedni so minili v hipu!
Konec avgusta sem se vrnila na bolniško. Ne morem verjeti kako so lahko tedni dolgi. Čeprav sem štiri dni prvega tedna preživela v bolnišnici in nisem mogla prosto dirjati naokrog, se mi je zdelo, da je bil teden zelo zelo dolg. Bolje kot se počutim, hitreje teče čas.
Ja, tudi ure so dobile novo dimenzijo. V bolnišnici se ponoči ure vlečejo kot jara kača, slabo leto, ponedeljek… skratka, nekaj zelo dooolgeeeegaaaaaa.
nedelja, 14. september 2008
Naročite se na:
Objave (Atom)