Moj prvi...

In če smo natančni, tudi drugi…
Polet z Ryanair-om, seveda, kaj pa drugega?!
Bilo je le vprašanje časa kdaj bo moja malenkost letela z enim od nizkocenovnih prevoznikov. Če sem iskrena, sem že letela z Brussels airlines, ki bi lahko nekako sodil med nizkocenovnike, vendar sem letela na Brnik (ups, na letališče Jožeta Pučnika) in vsi vemo, da si tam letališke pristojbine delijo nebo s pticami. Tako vsak nizkocenovnik, ki leti na Brnik postane ne-več-nizkocenovnik.
Že zdavnaj sem ugotovila, da je Luxemburg svetlobna leta daleč od Slovenije- vsaj kar se letalskih povezav tiče. Če imaš neomejene količine časa, lahko letiš kar z Luksemburškega letališča. Presedeš v Frankfurtu, Zurichu ali Parizu, in že si v Sloveniji. Lahko greš na triurno romanje do Bruslja in potem direkt v Slovenijo. Ali pa… si pravočasno priskrbiš karto za nizkocenovnika in se podaš na krajšo odisejado.
Za pot od Luksemburga do Sežane sem potrebovala 9,5 ur. V tem času sem zamenjala kar nekaj prevoznih sredstev. Torej… najprej mestni avtobus do železniške postaje, potem posebni bus do letališča v Hahnu, sledil je polet do Trevisa, avtobus do Mester, vlak do Trsta in končno avtomobil do doma. In čez pet dni me je čakala ista pot- v obratni smeri, seveda.
Mestni avtobus, ki navadno ni nikoli točen, je prišel na postajo (in tudi odpeljal z nje) tri minute prezgodaj. Na srečo, sem bila tam pravočasno. Do letališča smo potrebovali skoraj dve uri, ker smo se najprej pol ure vozili po Luksemburgu, potem pa počasi sopihali mimo Trierja. Letališču se uradno reče Frankfurt-Hahn, v resnici pa je baje celih 150 km proč od Frankfurta. Nekje sem prebrala, da je Hahn oddaljen 40 minut od Luksemburga in samo 15 minut od Trierja. Sicer osebek ni napisal s katerim prevoznim sredstvom, vendar vsekakor ne z avtomobilom. 80 kilometrov v 15 minutah… no way!
Hahn je preobražena nekdanja vojaška baza in stoji, tako kot vse baze, sredi ničesar. Meni se letališčna stavba ni zdela ravno labirint in sem se kar lahko znašla. Že doma sem naredila check-in kar preko spleta in tako sem se lahko odpravila naravnost k vhodu v čakalnice. Prijazna tetica mi je za 50 centov prodala vrečko v katero sem stlačila svoje kreme in ostale ultra nevarne snovi. Mimo mene je pribrzel starejši Italijan z veliko torbo. Tetica ga je prijazno opomnila, da je njegova torba malo prevelika za ročno prtljago. Tip ji je jadrno pričel ugovarjati, da je nekaj dni prej priletel iz Benetk s taisto torbo, in ni imel nikakršnih problemov. Ker se ženski očitno ni dalo ubadati z italijanskim pametnjakovičem, je stopila do svojega šefa. Nemec je pogledal torbo in Italijanu povedal, da je prevelika. In spet smo poslušali štorijo, da je on priletel z Benetk, kjer se res ni nihče ubadal z njegovo torbo. Pa smo tam! Nemški nadzornik je Italijanu pokazal na eno izmed ogrodij, ki stojijo vsepovsod po letališki stavbi (ogrodje je izdelano v maksimalni velikosti ročne prtljage 55x40x20 in če gre tvoja prtljaga brez problemov noter, potem je vse ok) in mu rekel, naj stlači noter torbo. Italijanova torba je seveda bila »malo« preširoka in »čisto malo« predebela. Takoj je ubral druge note in začel govoričiti o eni sami državi in isti letalski kompaniji in bla bla bla. Nemcu je bilo očitno zadosti, ker mu je zabrusil, da so Benetke v Italiji in da smo sedaj v Nemčiji in da tam veljajo nemški zakoni. Ena sama država pa… to je samo na papirju.
Ne vem kaj se je z Italijanom zgodilo, ni pa se nam pridružil na letu.
Ko sem prišla do obljubljene dežele (beri: do prostocarinskih trgovin), se mi je zazdelo, da bi si lahko privoščila kavo. No ja, kava v Nemčiji… dokaj nenavadna želja! Naj povem, da je bila kava zelo dobra, morala pa sem jo dobesedno zliti vase, ker se je, takoj, ko sem jo dobila, pričelo prednostno vkrcavanje. Ker je bil to moj prvi polet z Raynairom, nisem še čisto obvladala postopkov in tako sem posnemala nekega italijančka. Ko me je malo začudeno pogledal, sem mu pojasnila, da ne obvladam stvari in mi je takoj vse pojasnil. Prednostno vkrcavanje pomeni, da te spustijo malo prej na letalo in se lahko usedeš kamor ti srce poželi. Aja, pa za ročno prtljago imaš še prostor.
Letalo je bilo čisto simpatično. Boeing 737, čisto tak kot tisti za Porto, s to razliko, da ta ni imel ekrančkov za prikaz ukrepanja ob morebitni nesreči. To so stevardi in stevardese morali storiti kar »po starem«. Deset minut pred napovedanim letom nam je pilot povedal, da smo že vsi zbrani in da bomo poleteli. Kar tako. V Hahnu je bila megla in kar skrbelo me je, da ne bi ostali prizemljeni. Pa nismo. In ko smo se dvignili nad megleno kopreno smo zagledali… sonce! Polet je bil miren in sončen in… kratek. Ravno dovolj časa je bilo, da sem si naročila pijačo, jo spila, in že je pilot najavil pristanek. Ha! Ko smo pristali, sem bila kar malce razočarana, ker ni bilo fanfar, kajti pristali smo pol ure prezgodaj.
Pred letališko stavbo v Trevisu nas je čakal avtobus do Mester, ki nas je vse žive in zdrave dostavil do železniške postaje. Na postaji sem se pozanimala, če res v nedeljo vlaki od trsta do Benetk ne vozijo in na moje zadovoljstvo, vozijo!
Vožnja z vlakom do Trsta tudi ni bila pretresljiva, tako da sem srečno prispela na cilj.
Tako. Preživela sem polet z Ryanairom, ki pa zanesljivo ni bil moj zadnji. Če potuješ domov z avtomobilom, lahko sicer pripelješ več krame, če si pa z letalom, imaš izgovor, da lahko neseš samo ročno prtljago in potem darila in darilca odpadejo. :)