Vaška idila

Eh, sama sebe sem prehitela. Želela sem začeti z jamranjem kako zelo sem zanemarila blog. Razlog tega seveda ne tiči v preobilici dela, temveč v dobri stari lenobi. Aja, in pomanjkanju idej. Ha, saj vem, da mi nihče ne verjame, ker te besedne zveze v povezavi s pisanjem (in gobcanjem) v mojem slovarju ni.

Njah, pa sem se spomnila, da sem bila v kinu in je šel moj koncept današnjega zapisa k vragu. Tako kot Rebekina uvrstitev.

Vseeno… pišem dalje.

Pred kakšnim mesecem sva z Leo naredili »foto sešn« na relaciji služba-dom (oz. Schuman- Avalon) in ker so moje sličice skoraj identične njenim, si oglejte kar njene. Mogoče bom kdaj še jaz kakšno dodala. Rekla sem… mogoče!

Upam, da je do sedaj že vsem jasno, da živim v predelu Luksemburga (mesta), ki se mu reče Kirchberg. Kirchberg je v bistvu planota (ali plateau, če želite), na kateri se nahajajo EU institucije, spalno naselje sivih evrokratov, vrtec, šole, univerza, najboljši in edini sosed Auchan, Utopolis, bolnišnica, RTL… Urbano naselje, torej.

Pa ni ravno tako. Približno 50 metrov od mojega bivališča je cesta (mislim, da je posvečena Konradu Adenauerju) in ko jo prečkaš, si takoj v drugem svetu. Tam so njive, posejane z žitom in oljčno repico. Mene ta okoliš zelo spominja na Kardeljevo ploščad v Ljubljani, kjer lahko od pedagoškega ali ekonomskega faksa zreš v neskončne njive s koruzo. Med njivami vije potka, ki te pripelje do gozda. Pa ni to en tak gozdiček, je kar pravi bukov gozd. Če se sprehajaš, jo lahko mahneš v gozd in vijugaš med drevesi, ali pa izbereš pot, ki vodi po obronku gozda. Meni sta obe različici všeč. Po napornem dnevu paše iti ven, spustiti možgane na pašo in uživati v naravi.

V primeru, da izbereš pot med polji, čez dobre četrt ure ugledaš stavbo z ograjenim zemljiščem. Ha?! Med polji in gozdom (in nedaleč od eminentnega Monneta, stavbe v kateri se šopiri Komisija) stoji… hmm, recimo gospodarsko poslopje. Kar tako. Ko me je prvič zaneslo tam mimo (in sem bila seveda brez fotoaparata), sem videla dve ovci in nekaj koz. Šele pred dnevi sem izvedela, da so tisto najdražje živali daleč naokoli. Na zemljišču, ki je vredno milijone evrov, ima lastnik nekaj koz in dve ovci. In o prodaji ne razmišlja niti pod razno. Kapo dol! Eh, od takih ljudi bi se lahko tudi moji vrli Kraševci česa naučili, ne pa da »našo« zemljo prodajajo Italijanom.

Ne, ne… politiko bom danes pustila pri miru, vi pa si oglejte sličice in se prepričajte, da res živim na vasi. Pa čeprav v glavnem mestu.

Žito in v daljavi EU institucije.

"Hiša" bogatih ovac- škoda, da tudi tukaj velja Murphyjevo pravilo. Če so živali na volji za poziranje, nimam aparata pri roki in ko ga imam, jih ni na spregled. Smrk!

Malo repice...








Ali se vam zdi to urbana ali vaška pokrajina?

Mogočni Avalon se dviguje nad rumenim morjem... :)

Kino

Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Karkoli že. No, moj namen danes je, da napišem besedo ali tri o kinu v Luksemburgu. Z Leo se uvrščava med ljubiteljici sedme umetnosti (no ja, moja malenkost mora nadoknaditi leto ali dve negledanja filmov) in tako sva sklenili, da bova enkrat pa res šli do kina. V Luksemburgu stoji precej velik kompleks kinodvoran (imajo tudi 3D kino) Utopolis, ki se (glej ga zlomka), nahaja le malo dlje od najboljšega (in edinega) soseda Auchana. Se pravi, da imava kino kompleks manj kot 15 minut proč.

V tednu največje gneče v službi, sva se odločili, da greva v kino. Ko sva se prikotalili domov, nisva bili več tako prepričani v obisk kina, vendar ni želela nobena tega povedati na glas, zato sva pač odbrzeli do Utopolisa. Najin cilj je bil ujeti predstavo Ironmana ob 19h. V kino sva prišli sicer pravočasno, vendar nama Železnik ni bil usojen, ker dva kupili karti za Indiano Jonesa, ki je ravno v sredo vzletel v Luksiju. Pretirane gneče za ogled Indiya ni bilo. V kinu je bila sicer dolga vrsta za... pojma nimam kateri film. Mogoče francosko verzijo Indiane Jonesa, ne vem.

Kinodvorana je spominjala na Kolosej. Ljudje so se za ogled filma oborožili s tonami hrane- kokice, tortilje z omakicami, čips, žele bomboni… in pijače. V bistvu je izgledalo, kot da gredo na piknik ali ogled nogometne tekme, ne pa v kino! Še dobro, da si niso prinesli zrezkov in krompirja.

Najprej smo si ogledali nekaj napovednih filmov, ki so bili podnaslovljeni (OMG) v francoščini in nizozemščini. Nerodna zadeva za nas, ki smo navajeni brati, čeprav gledamo slovenski film z angleškimi podnapisi. Napovednikom so sledile reklame (le kaj bi mi brez reklama) in potem so končno ugasnile vse luči in… se je začelo.

Film… no ja, Indy kot Indy. Čeprav je večina »for« privlečenih za lase, te film pritegne, da nimaš niti časa na uro gledati. Nekaj časa traje, da ugotoviš, da ti francoski podnapisi ne pomagajo pri razumevanju filma in jih nekako odmisliš. Mislim, da sem potrebovala približno uro, da sem jih nehala brati. Še dobro, da so bili podnapisi samo v francoščini (očitno so samo napovedni spoti podnaslovljeni v dveh jezikih).

Splošne ugotovitve:

• sedeži so udobni
• ljudje so veliko bolj uvidevni kot pri nas, saj ne telefonirajo in si pišejo SMS-jev med predstavo (mogoče samo časa nimajo, ker so zaposleni z uničevanjem hrane)
• ko po koncu filma zapustiš dvorano, se znajdeš v kinu, v bližini »kafičev«, ne pa na parkirišču
• zabavno je bilo spet iti v kino in
  
• še bom šla

PS.
Harrison Ford je, kljub letom, še vedno faca.