Praznik

Nisem pristašica gneče, vendar me je Luksemburški praznik vseeno zamikal. Očitno se ob velikih prireditvah v Luksemburgu prometni režim rahlo spremeni, saj uvedejo brezplačne avtobuse, ki vozijo od velikih parkirišč na obrobju mesta v center… in nazaj. Zelo pripravno, še posebej, če imaš eno takih parkirišč (in s tem tudi postajo) takorekoč pred nosom.
Sodeč po sporedu, se je »večerni« del proslave pričel ob 20.45, ko je Henri pregledal svoje čete, sledil je mimohod, mimomah, pleh muzika in podobne stvari. Z Leo sva se odločili, da lahko mirno preživiva tudi, če Henrija ne vidiva v živo, in zato sva se v mesto odpravili malo po 22h. V bistvu sva si zaželeli videti veličasten ognjemet.
Center mesta je bil zaprt za promet in vsepovsod množice ljudi. Praktično na vsakem vogalu je odmevala glasba, ljudje so se basali s klobasami in jih zalivali s pivom, nekateri so na glavah nosili utripajoče okraske… iz vsake vitrine pa je še vedno gledal Henri. Imela sem občutek, da je to res nacionalni praznik in da vsak pravoveren Luksemburžan MORA priti v mesto. Tisti, ki živijo v okolišnjih vaseh, so bili praznično opravljeni… eh, pa kaj bi vam razlagala, saj poznate te poletne vaške veselice, ki se dogajajo vsak vikend v Sloveniji. Razne noči in prazniki… nekaj v tem stilu. Kot sem že napisala, je bilo veliko različne glasbe (na internetu sem celo našla stran kjer piše, da se bo glasba dogajala do 6. julija), pleh (baje so Luksemburžani mahnjeni na pleh muziko), nekaj na temo techna, na glavnem trgu se je odvijala prireditev »West End Rocks« z največjimi uspešnicami West Enda, na Place d'Armes pa so neki osebki pošteno fušali (njah, zame je fušanje tisto »petje«, ko prepoznaš pesem zgolj po besedilu). Danes sem prebrala, da so bili to Toxic : Le nouveau coverband du Luxembourg. Juhej!
Ker je bil najin namen videti ognjemet, sva se odpravili do bližine mostu Adolphe. Na žalost nisva bili edini, ki bi radi videli raketke, saj je bil trg v bližini mostu prepoln.
Ognjemet je spremljala glasba Ernija Hammesa in se je pričel z desetminutno zamudo. Še nikoli nisem doživela ognjemeta na tak način… bila sem tako blizu, da sem ga slišala, v želodcu čutila poke raket in glasbo, vohala in seveda videla… rakete in tudi ostanke tulcev, ki so frčali po zraku. Ognjemet je bil lep, edina škoda je bila, da ni pihalo (tam ponavadi VEDNO piha) in namesto, da bi gledali rakete na temnem poletnem nebu, smo jih gledali v beli megli. Slike? No ja… sicer sem slikala (kot še miljon drugih ljudi), vendar so slike zelo slabe zaradi megle, glav in dreves. Naslednje leto greva z Leo v mesto že ob 6h popoldan in direkt na most čakati ognjemet!!!

sličice

Šokantno: »Luksemburg živi!«

Vedno jamram, da je Luksemburg malo bolj zaspan od drugih krajev. Pa ni vedno tako.
Luksemburg se ponaša z nazivom (bojda edinega evropskega) Velikega Vojvodstva in 23. junij je državni praznik. Na ta dan praznujejo rojstni dan Velikega Vojvode, čeprav dejansko noben izmed Velikih Vojvod ni bil rojen točno na izbrani datum. Verjetno ima datum vseeno nek smisel- Kresna noč, najdaljši dan, poletje… idealen čas za splošno ljudsko rajanje!
Slišala sem, da se bo v mestu odvijala veselica, ki jo bo popestril veličastni ognjemet… pa se nisem kaj dosti zmenila za to.
Danes (v soboto) sem se odpravila v mesto. Občasno obisk centra mesta paše, še posebej, če je vreme sončno in toplo. Glavna ulica me je pozdravila ozaljšana, saj so bile povsod luksemburške trobojnice. Zanimalo me je, kaj se dogaja na glavnem trgu in zato sem naredila obhod. Bila sem presenečena, ker je sredi trga stal ogromen oder in razni delavci so hiteli sem ter tja. Dogaja!
Ko sem se vrnila na glavno ulico, se kar nisem mogla načuditi njeni živahnosti. Ljudi malo morje! Trgovci so znižali cene svojih izdelkov in postavili stojnice na ulico, kar pred trgovine. Vse skupaj je izgledalo kot živahen semanji dan. In v vsaki izložbi je bila slika Henrija (Velikega Vojvode)… Henri na konju, Henri z ženo, Henri z otroci, Henri s psi… Henri na tisoč in en način!

Vrnitev na kraj zločina

Naj vsaj naslov zveni malo bolj dramatično, če bo ostalo bolj ali manj navadno nakladanje! OK, lahko bi pisanju dala čisto enostaven naslov: Bruselj, pa nisem.
Torej, po dobrem letu dni sem se vrnila v Bruselj. Lani me je mesto očaralo, ker je bilo vreme poletno, dežja ni bilo na sporedu ves teden mojega bivanja tam, in ker je bilo vse tako majhno in srčkano. Za ogled centra mesta nisem potrebovala dnevov, ampak ure. Ja, lani me je Bruselj začaral in resnično sem si želela službe tam. Obrnilo se je drugače in pristala sem v Luksemburgu.
Vsak, ki se pridruži veliki družini evrokratov, je v roku pol leta poklican na dvodnevni seminar EPIC (European Parliament Induction Course) v Bruselj. Juhej! Nama (fino, da sva bili z Leo skupaj na seminarju, da je bilo bolj zabavno in sva lahko delili sobo v hotelu), se je EPIC zgodil junija. Četrtek in petek pred junijskim zasedanjem sva tako, namesto, da bi bili dežurni in delali kot pravi mali črnki, preživeli v stavbi, ki se imenuje po Pavlu Henriju Spaaku (PHS) in je ogromna. Večina udeležencev je nastanjenih v Luksemburgu in res ne vem, zakaj niso predavanj organizirali kar tukaj.
Ja, ja… potem pač ne bi imela te časti, da sem videla eno izmed evropskih stavb odeto v slovensko opravo, ne bi obiskala Spaaka, ne bi se izgubljala v Bruslju in ne bi me zeblo tam.
Predavanja so bila. Točno tako. Bila so… ena zanimiva, druga manj, tretja sploh ne in to ni bilo odvisno zgolj od teme, temveč bolj ali manj od predavatelja. Ugotovila sem, da smisel za humor pri Angležih obstaja ali pa ne obstaja. Ne moreš ga meriti s številčno lestvico. Enostavno- je ali pa ga ni. Ni za verjeti, vendar sem na predavanjih izvedela celo nekaj novih stvari… recimo o prehajanju med delovnimi mesti. Aja, prvi dan predavanj smo zaključili s koktejlom. Sam generalni sekretar Harald Rømer nam je namenil nekaj besed in potem se je sprehajal med nami in z vsakim izmenjal par vljudnostnih fraz. Simpatična poteza, no.
V Bruslju je bilo mraz. Zelo mraz... in neprenehoma sem oprezala za pingvini! V predavalnici je bil močna klima, kar pa človeku, ki ga zunaj zrosi dež, ne paše. Očitno imajo klimatsko napravo naravnano glede na povprečne temperature (kot recimo na FDV) in je ne morajo prilagajati dejanskim razmeram.
Letos sem tudi »odkrila«, da v Bruslju obstaja metro tramvaj in ne samo metro. Če bi to vedela lani, mi Bruselj ne bi bil tako všečen, ker je metro-tramvaj bolj nagneten in poln sumljivih in grdo-gledajočih osebkov. Ne priporočam! Boljše se je malo sprehoditi, ker so postaje zelo blizu ena drugi.
Drugače pa Bruselj ni bil preveč pozitiven za mojo denarnico. Kaj hočem, tam imajo dejansko »trgovine«, kjer lahko kupiš takorekoč vse!!! In knjigarne z angleškimi knjigami! V bistvu je kar dobro, da je izbira raznih artiklov v Luksemburgu zelo okleščena…
Približno teden dni pred obiskom Bruslja, smo na mail dobili obvestilo, da bo v petek zvečer (13. junija) koncert skupine Strojmachine na glavnem trgu v Bruslju. Juhej, končno en koncert! Očitno je definicija pojma »zvečer« zelo relativna. Glede na to, da je bila prirediteljica koncerta Slovenija, bi človek pričakoval, da bodo naši nastopili v »prime time«. Sure! Z Leo sva se primajali na glavni trg malo pred 22h (halo, saj je do 22h svetlo) in doživeli šok. V bistvu sva doživeli samo dva ali tri komade nekih čeških ciganov (ne se smejat… res so bili ciganski ansambel iz Češke, no), ki so bili zadnja skupina. Kasneje sem izvedela, da se je koncert pričel ob 19h! 19h!!! Pa še dolg petek je bil in so ljudje delali recimo do 18! In 19 ura je v Bruslju zvečer? Jaz bi predvidevala, da se zvečer poleti (med vikendom) prične ob 22 h, ne pa da se takrat zaključi… pa še tekma med Nizozemsko in Francijo je bila, tako da so bili ljudje res zasedeni…
Sledi nekaj foto materiala… sicer brez novih poz, ki se uporabljajo v moderni fotografiji. So še v razvojni fazi:)

PS.
Mnja, sličice bodo, ko bo njegovo veličanstvo blogger pri volji! Mogoče bo pa plac delal?

Kdaj veš, da je z vremenom nekaj hudo narobe?

Uh... mogoče takrat, ko vidiš sredi junija v Bruslju ljudi v bundah in celo krznenih plaščih!

Ps.
Sploh pa 11 stopinj še ni razlog za bundo. Jakna je čisto dovolj:)

Kje je Balkan?

V Sloveniji smo trdno prepričani, da nismo Balkanci. V bistvu se za nas Balkan prične na naši južni meji. Očitno smo se prirejanja stvarnih dejstev »nalezli« od sosedov. Namerno ne omenjam katerih.

Balkan ima pri nas negativen prizvok. Balkanci so leni, umazani, hrupni, radi se veseljačijo, postavljajo pravila zgolj z namenom, da jih kršijo, … In ja, točnosti na Balkanu ne poznajo, saj veste, v stilu »dodje kad stigne«. Balkanci imajo smisel za humor (kot vsa manj razvita bitja) in se ne pretirano sekirajo. V bistvu jim zavidamo, tega pa, seveda, ne priznamo.

Za ljudi, ki živijo sredi Evrope, smo tudi mi Slovenci, navadni Balkanci.

Pa pustimo razpredanje o tem kaj hočemo biti in kaj dejansko smo (mimogrede, »moj« del Primorske je na Balkanu) za kdaj drugič, danes bi vam namreč rada napisala par besed o mestnih avtobusih v Luksemburgu.

Danes se je ves dan vreme kislo držalo in zgodilo se je, kar je bilo za pričakovati… ob 17.30, ko je bil čas za odhod domov, se je ulil dež. Krasno! Kljub temu, da sem imela dežnik s seboj, sem si rekla, da bom šla domov z avtobusom. Na postajo sem prišla ob 17.50, minuto zatem, ko bi morala šestnajstka odpeljati. Ker se mi je zdelo, da malo preveč ljudi čaka na avtobus, sem jih povprašala, če so kaj videli šestnajstko. Dobila sem odgovor, da je še ni bilo. Super! Nisem zamudila! Zmota! In potem smo čakali. Avtobusi za Trier so prihajali in odhajali, nekaj drugih tudi, šestnajstka pa… kot da bi se v zemljo vdrla! Najprej sem klepetala s »sošolko« z bolgarskega oddelka, ko pa se je odpeljala, sem se zabavala z opazovanjem ljudi. Skupina čakajočih je bila čedalje večja in… bolj jezna. Tako smo skupaj opazovali poskočno mladenko, ki je v ultra visokih petah tekla čez dvopasovnico (seveda ne čez prehod za pešce) in se razsula in skoraj povzročila nesrečo. Ts, ts, ts! Prišel je čas, ko bi se mimo morali pripeljati šestnajstki št. 2 in 3… in mi smo še kar čakali. Potem so od nekje pridrveli gasilci, pa rešilec in še eni gasilci… in mi vsi smo oglušeli. Bilo je skoraj kot v komadu Nietov…s to razliko, da je pri njih sonce sijalo, tukaj pa lil dež. Čakajoči so postajali vedno bolj besni. Še posebej potem, ko niti šestnajstke #4 ni bilo na spregled in je minila že skoraj ura brez busa št. 16. Na urniku pa lepo piše, da se busek pripelje mimo Schumana petkrat na uro. PETKRAT! Tri minute zatem, ko je bil čas za peto šestnajstko, se je odnekod le prikazala, le da nobenemu ni bilo jasno, ali je to #5 s triminutno zamudo ali pa mogoče #1 z dvainpetdeset-minutno zamudo. Koga pa zanima, da je le prišla!

No, sedaj pa mi povejte, kje je Balkan! A se pri nas dogaja, da »pridela« mestni avtobus, ki ima privilegij svojega voznega pasu, na relaciji petih kilometrov, 52 minut zamude? In avtobusi v Luksemburgu vedno zamujajo (no ja, edino, ko si sam pozen, takrat so točni)!

Ovo je Balkan…