Praznik

Nisem pristašica gneče, vendar me je Luksemburški praznik vseeno zamikal. Očitno se ob velikih prireditvah v Luksemburgu prometni režim rahlo spremeni, saj uvedejo brezplačne avtobuse, ki vozijo od velikih parkirišč na obrobju mesta v center… in nazaj. Zelo pripravno, še posebej, če imaš eno takih parkirišč (in s tem tudi postajo) takorekoč pred nosom.
Sodeč po sporedu, se je »večerni« del proslave pričel ob 20.45, ko je Henri pregledal svoje čete, sledil je mimohod, mimomah, pleh muzika in podobne stvari. Z Leo sva se odločili, da lahko mirno preživiva tudi, če Henrija ne vidiva v živo, in zato sva se v mesto odpravili malo po 22h. V bistvu sva si zaželeli videti veličasten ognjemet.
Center mesta je bil zaprt za promet in vsepovsod množice ljudi. Praktično na vsakem vogalu je odmevala glasba, ljudje so se basali s klobasami in jih zalivali s pivom, nekateri so na glavah nosili utripajoče okraske… iz vsake vitrine pa je še vedno gledal Henri. Imela sem občutek, da je to res nacionalni praznik in da vsak pravoveren Luksemburžan MORA priti v mesto. Tisti, ki živijo v okolišnjih vaseh, so bili praznično opravljeni… eh, pa kaj bi vam razlagala, saj poznate te poletne vaške veselice, ki se dogajajo vsak vikend v Sloveniji. Razne noči in prazniki… nekaj v tem stilu. Kot sem že napisala, je bilo veliko različne glasbe (na internetu sem celo našla stran kjer piše, da se bo glasba dogajala do 6. julija), pleh (baje so Luksemburžani mahnjeni na pleh muziko), nekaj na temo techna, na glavnem trgu se je odvijala prireditev »West End Rocks« z največjimi uspešnicami West Enda, na Place d'Armes pa so neki osebki pošteno fušali (njah, zame je fušanje tisto »petje«, ko prepoznaš pesem zgolj po besedilu). Danes sem prebrala, da so bili to Toxic : Le nouveau coverband du Luxembourg. Juhej!
Ker je bil najin namen videti ognjemet, sva se odpravili do bližine mostu Adolphe. Na žalost nisva bili edini, ki bi radi videli raketke, saj je bil trg v bližini mostu prepoln.
Ognjemet je spremljala glasba Ernija Hammesa in se je pričel z desetminutno zamudo. Še nikoli nisem doživela ognjemeta na tak način… bila sem tako blizu, da sem ga slišala, v želodcu čutila poke raket in glasbo, vohala in seveda videla… rakete in tudi ostanke tulcev, ki so frčali po zraku. Ognjemet je bil lep, edina škoda je bila, da ni pihalo (tam ponavadi VEDNO piha) in namesto, da bi gledali rakete na temnem poletnem nebu, smo jih gledali v beli megli. Slike? No ja… sicer sem slikala (kot še miljon drugih ljudi), vendar so slike zelo slabe zaradi megle, glav in dreves. Naslednje leto greva z Leo v mesto že ob 6h popoldan in direkt na most čakati ognjemet!!!

sličice