Vrnitev na kraj zločina

Naj vsaj naslov zveni malo bolj dramatično, če bo ostalo bolj ali manj navadno nakladanje! OK, lahko bi pisanju dala čisto enostaven naslov: Bruselj, pa nisem.
Torej, po dobrem letu dni sem se vrnila v Bruselj. Lani me je mesto očaralo, ker je bilo vreme poletno, dežja ni bilo na sporedu ves teden mojega bivanja tam, in ker je bilo vse tako majhno in srčkano. Za ogled centra mesta nisem potrebovala dnevov, ampak ure. Ja, lani me je Bruselj začaral in resnično sem si želela službe tam. Obrnilo se je drugače in pristala sem v Luksemburgu.
Vsak, ki se pridruži veliki družini evrokratov, je v roku pol leta poklican na dvodnevni seminar EPIC (European Parliament Induction Course) v Bruselj. Juhej! Nama (fino, da sva bili z Leo skupaj na seminarju, da je bilo bolj zabavno in sva lahko delili sobo v hotelu), se je EPIC zgodil junija. Četrtek in petek pred junijskim zasedanjem sva tako, namesto, da bi bili dežurni in delali kot pravi mali črnki, preživeli v stavbi, ki se imenuje po Pavlu Henriju Spaaku (PHS) in je ogromna. Večina udeležencev je nastanjenih v Luksemburgu in res ne vem, zakaj niso predavanj organizirali kar tukaj.
Ja, ja… potem pač ne bi imela te časti, da sem videla eno izmed evropskih stavb odeto v slovensko opravo, ne bi obiskala Spaaka, ne bi se izgubljala v Bruslju in ne bi me zeblo tam.
Predavanja so bila. Točno tako. Bila so… ena zanimiva, druga manj, tretja sploh ne in to ni bilo odvisno zgolj od teme, temveč bolj ali manj od predavatelja. Ugotovila sem, da smisel za humor pri Angležih obstaja ali pa ne obstaja. Ne moreš ga meriti s številčno lestvico. Enostavno- je ali pa ga ni. Ni za verjeti, vendar sem na predavanjih izvedela celo nekaj novih stvari… recimo o prehajanju med delovnimi mesti. Aja, prvi dan predavanj smo zaključili s koktejlom. Sam generalni sekretar Harald Rømer nam je namenil nekaj besed in potem se je sprehajal med nami in z vsakim izmenjal par vljudnostnih fraz. Simpatična poteza, no.
V Bruslju je bilo mraz. Zelo mraz... in neprenehoma sem oprezala za pingvini! V predavalnici je bil močna klima, kar pa človeku, ki ga zunaj zrosi dež, ne paše. Očitno imajo klimatsko napravo naravnano glede na povprečne temperature (kot recimo na FDV) in je ne morajo prilagajati dejanskim razmeram.
Letos sem tudi »odkrila«, da v Bruslju obstaja metro tramvaj in ne samo metro. Če bi to vedela lani, mi Bruselj ne bi bil tako všečen, ker je metro-tramvaj bolj nagneten in poln sumljivih in grdo-gledajočih osebkov. Ne priporočam! Boljše se je malo sprehoditi, ker so postaje zelo blizu ena drugi.
Drugače pa Bruselj ni bil preveč pozitiven za mojo denarnico. Kaj hočem, tam imajo dejansko »trgovine«, kjer lahko kupiš takorekoč vse!!! In knjigarne z angleškimi knjigami! V bistvu je kar dobro, da je izbira raznih artiklov v Luksemburgu zelo okleščena…
Približno teden dni pred obiskom Bruslja, smo na mail dobili obvestilo, da bo v petek zvečer (13. junija) koncert skupine Strojmachine na glavnem trgu v Bruslju. Juhej, končno en koncert! Očitno je definicija pojma »zvečer« zelo relativna. Glede na to, da je bila prirediteljica koncerta Slovenija, bi človek pričakoval, da bodo naši nastopili v »prime time«. Sure! Z Leo sva se primajali na glavni trg malo pred 22h (halo, saj je do 22h svetlo) in doživeli šok. V bistvu sva doživeli samo dva ali tri komade nekih čeških ciganov (ne se smejat… res so bili ciganski ansambel iz Češke, no), ki so bili zadnja skupina. Kasneje sem izvedela, da se je koncert pričel ob 19h! 19h!!! Pa še dolg petek je bil in so ljudje delali recimo do 18! In 19 ura je v Bruslju zvečer? Jaz bi predvidevala, da se zvečer poleti (med vikendom) prične ob 22 h, ne pa da se takrat zaključi… pa še tekma med Nizozemsko in Francijo je bila, tako da so bili ljudje res zasedeni…
Sledi nekaj foto materiala… sicer brez novih poz, ki se uporabljajo v moderni fotografiji. So še v razvojni fazi:)

PS.
Mnja, sličice bodo, ko bo njegovo veličanstvo blogger pri volji! Mogoče bo pa plac delal?