Suši

Ko človek odjadra v svet, je najbolje, da se čimprej spoprime z novimi izzivi tudi na področju prehranjevanja. Suši sva z Leo sicer poskusili že lani v Bruslju, vendar je bil mrzel in meni se ni zdel prav nič posebnega. Ker sva včeraj imeli nakupovalni dan, sva si omislili porcijo sušija. Gola radovednost, če mene vprašate.

Zraven lepo zloženih koščkov sušija sva dobili še sojino omako, malo nekega čuda, ki naju je spominjal na hren, v resnici pa je bil ingver in wasabi, ki je zelo pekoč, njegova naloga pa je kao preprečevanje zastrupitev z ribo. Mene je wasabi po izgledu spominjal na zelje, dejansko pa je to korenina japonskega sorodnika našega hrena. Vsekakor se mu bom v prihodnje izogibala, ker je preveč pekoč zame.

Suši je užiten. V bistvu se ga da pojesti par koščkov, da bi pa zaradi njega ubijala, se ne bo zgodilo.

Varnost- stvarnost ali utvara?

Naš blok oglašujejo kot varen, saj moraš imeti ključ, da sploh vanj vstopiš. Ha! Vrata so vedno zaprta, ko imaš polne roke in se ti ne da še ključa iskati, ko pa ne vlačiš ničesar s seboj, so samo priprta (Murphy seveda). Ne vem zakaj bi ne verjela, da je blok varen. Vsi ti znajo povedati, da je Luksemburg itak ena najvarnejših držav v galaksiji, Kirchberg pa je še eden izmed varnejših predelov mesta. Ma varnost na kub!

V petek, ko sem lomastila proti trgovini (šla sem kupit baterije za nov fotoaparat), je moj pogled pritegnil predmet, ki je ležal kakšnih deset metrov od sosednje hiše. Na sredi sprehajalne potke je ležala, krhka in tanka, z iglo, ki je kazala znake uporabe, injekcijska brizgalka (grd izraz, vem, ampak politično korekten). Krasno, ne? Zakaj je nisem slikala? Jah, saj sem napisala, da sem bila namenjena po baterije!

Nekateri mimoidoči je sploh niso opazili, drugi so pa nejeverno zmajevali z glavami. V bližini se namreč nahaja vrtec. In malo dlje še osnovna šola, pa univerza… Spomnila sem se, da mi je prijatelj, ko sem mu rekla, da se sedaj nahajam v Luksemburgu, rekel:« Aha, si šla v državo z največ odvisniki na prebivalca.«

Fino ne?! V bistvu je čisto »normalno«, da je droga tam, kjer je denar. Denar, droga in… kriminal. Tega pa začuda tukaj (še) ni. Verjetno je denarja dovolj za dnevne odmerke, pa še ga malo ostane za druge stvari. Recimo, da je tako, no.

Shiny Happy People…

NOT! Ja, prav tisti Boratov »nooooot«. Kako bi le bilo drugače, če pa sem še vedno v Luksemburgu? Kamorkoli grem imam ponavadi vklopljenavsa čutila, tako da zaznavam tudi okolico in razne nepomembne stvari. Ponavadi je res tako, da opazim drevo, gozda pa ne… še dobro da nismo vsi enaki!

Torej, v času svojega kratkega bivanja tukaj sem opazila, da so ljudje, ki prebivajo na Kirchbergu (večinoma so tu evrokrati) sivi, brezizrazni in skrajno zdolgočasenih obrazov. Srečaš jih zjutraj in se ne smehljajo (kako le, saj morajo v službo), popoldan so verjetno preveč utrujeni, da bi se nasmehnili, zvečer enako… se ti ljudje sploh kdaj nasmehnejo? Saj ne zahtevam, da se krohotajoč valjajo po tleh (ali na kratko roflajo), ampak en majčken nasmešek jih pa res ne bi ubil! Ne morem reči, da ti ljudje niso prijazni. Daleč od tega, saj vsi mehansko pozdravljajo z mehkim »Bonjour« ali »Bonsoir«. Zanima me, če jim tudi povišica ne nariše smehljaja na toge obraze.

V nasprotju s Kirchbergom, mi je mesto bolj všeč. To je resnično drug svet. Odvisno je sicer kam zaviješ. V boljših trgovinah lahko srečaš lepo urejene in namazane dame (oz. osebe, ki mislijo, da to so), v nižjecenovnih trgovinah pa so ljudje bolj pisani. Skrajnost pisanosti je verjetno železniška postaja v poznopopoldanskih urah, ko se tja prikotalijo punkerji s svojimi umetelnimi irokezami, mestni đankiji in pijančki. Eh, malo me je zaneslo. Zadnji omenjeni so res pisani, se pa ne smehljajo. Da se vrnem še malo k urejenim damam in ostalemu življu, ki polni luksemburške ulice. No, ti ljudje izgledajo veliko bolj veseli in nasmejani.

Vem, našli se bodo ljudje, ki bodo rekli, da sem sama zatežena in da potem okrog sebe vidim samo sive in zdolgočasene ljudi, pa ni res. Po tej teoriji, da je pač zunanji svet odsev našega notranjega mikro sveta, bi potemtakem morala videti same nasmejane in vesele ljudi, pa jih ne!

Rada imam kratke petke in sobote, ko ne dežuje, in grem lahko v mesto. Pogledati normalne ljudi.

…And I think to myself.... what a wonderful world…

Opremljanje

Dobro no, bom napisala še kakšno besedo na temo opremljanja stanovanja, sestavljanja omar in podobnih neumnosti. Kje naj začnem? Je pač tako, da v tujini večinoma oddajajo neopremljena stanovanja in potem je zelo pripravno, če stanovanje premeriš in recimo že doma malo prebrskaš po katalogih in spletu in si ogledaš ponudbo pohištva. Ikea ti ponudi kar programček, ki si ga inštaliraš na svoje računalo, potem pa vneseš mere svoje sobe, dodaš okna, vrata, vtičnice in stikala, potem pa dodajaš pohištvo, ki ga seveda poljubno premikaš po sobi. Ko si z »izdelkom« zadovoljen, si ogledaš predračun in si izpišeš kaj potrebuješ. In potem jo mahneš v trgovino, kjer ugotoviš, da ni vse čisto tako, kot se je zdelo na spletu. Fino je, če sobo (ali celo stanovanje) opremljaš postopoma. Najprej nakupiš in inštaliraš osnovne dele pohištva, potem pa dodajaš stvari (glede na prostor in razpoložljiva sredstva).

Spomin na svoje prve obiske Ikee bom shranila v mapo z napisom »bljak«. Nekateri Ikeo kujejo v zvezde, drugi jo grajajo in pljuvajo po njej. Sama bi se odločila za neko vmesno varianto. Če prideš v tuje mesto, kjer ne nameravaš dočakati starosti, potem je vsekakor Ikea dobra ideja. Pozitivna stvar so seveda cene. Ko se nekega kosa pohištva naveličaš, ga enostavno zamenjaš. Z Ikeo lahko eksperimentiraš, ker je poceni. Če kupiš recimo posteljo za 1000 evrov v drugi trgovini, potem se verjetno odločiš za dolgočasno klasiko, ker je večna. Kakorkoli, Ikea ima malo čudno logiko. V bistvu prodajajo ogromne garderobne omare višine 236 cm, potem pa ti za prevoz ponudijo kangoo-ja. Kangooja! Zakaj ne kar tanovega 500? Da bi vsaj kakšen normalen kombi imeli… ahhhhh!

Ko sva z Leo imeli enkrat vse škatle z deli pohištva doma, sva se lotili sestavljanja. Najin spodnji sosed ni bil ravno navdušen nad uporabo kladiva… ampak… je*** ga, pri sestavljanju pohištva se pač malo ropota. Kasneje sva sicer izvedeli, da bi se gospod ne smel razburjati, ker sva vse sestavljali podnevi, ko se to sme. Med sestavljanjem omar sem potiho večkrat preklela iverko, ki je tako zelo težka in če ti kakšen kos pade na tla, je velika verjetnost, da se malo »predela«. Če se bo kdo ubadal s sestavljankami iz Ikee, mu svetujem, da se drži navodil. Ena izmed Leinih omar je želela malo več pozornosti in se je zrušila. Še danes mi ni jasno, ali je bila res kriva ena pozabljena letvica ali je bilo vse le splet okoliščin in slabe karme. Kakorkoli, rezultat najinega »šraufanja« sta zgledno opremljeni sobi, mirno spanje, par uničenih izvijačev, nekaj polomljenih nohtov in uničena koža na prstih, ki pa se pridno celi.

Lahko rečem, da je občutek, ko sestaviš 46 lesenih kosov, 124 vijakov in 76 zatičev v nekaj takega (glej sličico), lep.

April

Zopet sem »malo« zanemarila svoj blog. Ah ja, april je bil pač naporen mesec. Samo na kratko o najpomembnejših dogodkih tega meseca.

• dobila sem sostanovalko
• opremila sem sobo (nisem čisto gotova katero od zgoraj naštetih dejstev mi je ljubše)
• pričela sem resno delati in domov ne prihajam več crknjena od nedela
• imam novo telefonsko številko na katero pa ne dobivam sms-jev
• imam nov radio, fotoaparat in likalnik
• doživela sem dva sončna dneva zaporedoma :)
  

…

Ikea

Prosim, da ne pojete več slave temu podjetju! Res!
Strinjam se, da imajo ugodne cene izdelkov, tukaj pa se vsa "dobrota" konča. Njihovo pohištvo NI kvalitetno in je v bistvu narejeno za (vsaj pol) profije. Če narediš napako, je njena poprava misija nemogoče. Večina vijakov, zatičev in podobnih čudes je za enkratno uporabo. Poti nazaj ni!

PS.
Da ne omenjam izkoriščanja Azijske otroške delovne sile...