Vaška idila

Eh, sama sebe sem prehitela. Želela sem začeti z jamranjem kako zelo sem zanemarila blog. Razlog tega seveda ne tiči v preobilici dela, temveč v dobri stari lenobi. Aja, in pomanjkanju idej. Ha, saj vem, da mi nihče ne verjame, ker te besedne zveze v povezavi s pisanjem (in gobcanjem) v mojem slovarju ni.

Njah, pa sem se spomnila, da sem bila v kinu in je šel moj koncept današnjega zapisa k vragu. Tako kot Rebekina uvrstitev.

Vseeno… pišem dalje.

Pred kakšnim mesecem sva z Leo naredili »foto sešn« na relaciji služba-dom (oz. Schuman- Avalon) in ker so moje sličice skoraj identične njenim, si oglejte kar njene. Mogoče bom kdaj še jaz kakšno dodala. Rekla sem… mogoče!

Upam, da je do sedaj že vsem jasno, da živim v predelu Luksemburga (mesta), ki se mu reče Kirchberg. Kirchberg je v bistvu planota (ali plateau, če želite), na kateri se nahajajo EU institucije, spalno naselje sivih evrokratov, vrtec, šole, univerza, najboljši in edini sosed Auchan, Utopolis, bolnišnica, RTL… Urbano naselje, torej.

Pa ni ravno tako. Približno 50 metrov od mojega bivališča je cesta (mislim, da je posvečena Konradu Adenauerju) in ko jo prečkaš, si takoj v drugem svetu. Tam so njive, posejane z žitom in oljčno repico. Mene ta okoliš zelo spominja na Kardeljevo ploščad v Ljubljani, kjer lahko od pedagoškega ali ekonomskega faksa zreš v neskončne njive s koruzo. Med njivami vije potka, ki te pripelje do gozda. Pa ni to en tak gozdiček, je kar pravi bukov gozd. Če se sprehajaš, jo lahko mahneš v gozd in vijugaš med drevesi, ali pa izbereš pot, ki vodi po obronku gozda. Meni sta obe različici všeč. Po napornem dnevu paše iti ven, spustiti možgane na pašo in uživati v naravi.

V primeru, da izbereš pot med polji, čez dobre četrt ure ugledaš stavbo z ograjenim zemljiščem. Ha?! Med polji in gozdom (in nedaleč od eminentnega Monneta, stavbe v kateri se šopiri Komisija) stoji… hmm, recimo gospodarsko poslopje. Kar tako. Ko me je prvič zaneslo tam mimo (in sem bila seveda brez fotoaparata), sem videla dve ovci in nekaj koz. Šele pred dnevi sem izvedela, da so tisto najdražje živali daleč naokoli. Na zemljišču, ki je vredno milijone evrov, ima lastnik nekaj koz in dve ovci. In o prodaji ne razmišlja niti pod razno. Kapo dol! Eh, od takih ljudi bi se lahko tudi moji vrli Kraševci česa naučili, ne pa da »našo« zemljo prodajajo Italijanom.

Ne, ne… politiko bom danes pustila pri miru, vi pa si oglejte sličice in se prepričajte, da res živim na vasi. Pa čeprav v glavnem mestu.

Žito in v daljavi EU institucije.

"Hiša" bogatih ovac- škoda, da tudi tukaj velja Murphyjevo pravilo. Če so živali na volji za poziranje, nimam aparata pri roki in ko ga imam, jih ni na spregled. Smrk!

Malo repice...








Ali se vam zdi to urbana ali vaška pokrajina?

Mogočni Avalon se dviguje nad rumenim morjem... :)