LU- SI- LU

V preteklem tednu sem opravila popotovanje od Luksemburga v Slovenijo in nazaj. Pot domov je potekala gladko. Kako ne bi, saj sem tja frčala?! Najprej z vlakom v Bruselj, potem pa hop na letalo in na Brnik. Se opravičujem, na Jožeta Pučnika. Mogoče Josefa? Kakorkoli, prvič sem letela z Brussels Airlines. Prvič sem opravila check-in kar od doma, preko interneta. Ob vzletu smo imeli 20 minut zamude, ker je prišlo do manjše tehnične napake. Potniki smo se šalili, da ne najdejo pilota, pa da je premoga zmanjkalo... samo da nam je čas minil hitreje. Ko smo končno vzleteli, no, ko smo se družno odrinili od tal, je polet potekal zelo mirno. Razlika z Adrio je ta, da smo imeli na našem letu dva stevarda in nas niso "posiljevali" s plastik fantastik hrano. Če si želel prigrizek, si ga kupil, v nasprotnem primeru pač ne. Med letom sem poslušala glasbo in naenkrat sem opazila pred pilotsko kabino tri osebe... dva stevarda in... pilota! Kdo pa je vozil?
Čeprav smo odrinili z zamudo, smo na cilj prispeli točno.
Sledil je kratek oddih doma. Home Sweet Home! Ker sem nameravala na pot do Luksemburga odriniti z avtom, sem, v času svojega kratkega bivanja doma, v prtljažnik pridno nosila stvari, za katere sem menila, da bi mi utegnile prav priti v Luksemburgu.
Prišel je velikonočni ponedeljek in mi trije (Traktor the car, Mici in moja malenkost) smo bili pripravljeni na spopad z nekaj več kot 1000 km dolgo potjo. Ob 5.58 smo se odpeljali v svet.
Vremenska napoved mi ni bila naklonjena. Sploh! Štartala sem v dežju, pri tromeji vozila skozi snežni metež, pa spet skozi dež, sneg, sonce, sneg, dež, dež, sneg, sonce... Zdelo se mi je, da ne vozim skozi različne države, temveč skozi različne letne čase.
Kmalu po vstopu v Nemčijo je promet nenadoma obstal. Kar tako. Brez razloga! Naenkrat so stoječo kolono prehiteli gasilci, policija, trije rešilci... pa še tri vozila gasilcev. Ko je priletel še helikopter, je bilo jasno, da je bila v bližini prometna nesreča. Po petnajstih minutah, mi je Mici svetovala, da naj izberem prvi odcep desno in zapustim avtocesto. Ah, Mici, saj si pametna punca, samo, če stojiš v koloni to ni mogoče! V avtu sem pomalicala in čakala... 35 minut po "ustavitvi" so po radiu povedali, da je nesreča na cesti, da je kolona dolga 4 km in pozvali ljudi, da zapustijo avtocesto pri nevemkaterem odcepu. Toliko o nemški ažurnosti.
Zelo beden občutek je, ko čakaš v koloni, v deželi, katere jezika ne razumeš.
Po 40 minutah čakanja, so se avtomobili pričeli obračati in policaji in gasilci so nas usmerili na obvoz, ki nas je pripeljal zopet na avtocesto proti Monakovem. Očitno sem bila zelo blizu nesreče, saj me je do te ločilo le kakšnih 15 avtomobilov.
Pot mimo Monakovega je potekala brez prevelikih pretresov. Na pol poti med Monakovim in Stuttgartom sem se ustavila, pretegnila krake, pojedla in napojila Traktorja. Po 600 kilometrih si je žverca zaslužila malo nafte in kratek oddih.
V bližini Stuttgarta je kolona "šibala" bliskovitih 70 na uro. V bistvu ni bilo nesreč, niti snega, ne dežja...samo razna zoženja, ker Nemci pač veselo rijejo po svojih cestah in gradijo nove. Verjetno so se tega naučili na Balkanu, ko so prišli na dopust!
Še dobro, da je bil dela prost dan, ker bi sicer vse skupaj potekalo še bolj počasi!
Pri Karsruhe-ju mi je Mici namignila naj zapustim avtocesto in naslednjih 60 km sem vozila po panoramski cesti. Občutek sem imela, da grem nekam na sever, ne pa v Luksemburg. Kakorkoli, Mici ima zveze "tam gor" (nič bližje kot pri satelitih) in kaj kmalu sem zopet zapeljala na avtocesto, na kateri sem ugledala celo tablo z napisom Luxembourg! Wow!
Da ne bom nakladala več kot je potrebno... za 1060 kilometrov sem potrebovala 12 ur in pol. Potrebno je upoštevati, da sem vozila skozi razne odtenke vremena, da sem stala v koloni zaradi prometne nesreče, da so na cesti občasno bili zastoji, ker se je truma jugo-zdomcev vračala v Nemčijo in Francijo in da sem se med potjo trikrat ustavila. Ko sem zapeljala v "domačo" garažo, sem bila še čisto čila, pol ure kasneje pa sem bila že nečloveško utrujena in sem šla spat!
V torek so me malo bolele roke, hrbet pa niti ne, kar je lep dosežek. Uspelo mi je v grdem vremenu priti do Luksemburga... in to sami. No ja, s pomočjo Mici in Traktorja. Mi trije smo nezgubljivi par!

Raziskovanje

Prejšnji teden me je zanimalo koliko časa bi porabila za pot od doma do službe, če bi šla peš. Ponavadi sem porabila 12 minut do avtobusnega postajališča, potem pa še 4 minute z avtobusom.
V četrtek popoldan ni deževalo, zato sem se odločila, da jo mahnem domov kar peš. Od Schumana do Avalona sem potrebovala 31 minut. Super! Pot je ravno prav dolga, da pretegneš "krake", da prevetriš glavo... o dobrem zraku pa raje ne bi. Od takrat hodim v službo in iz nje, v kolikor mi to vreme dopušča, peš. Ugotovila sem, da kar veliko ljudi pešači v službo. Če si udobno obut gre, ne morem si pa predstavljati kako bo izgledal jutranji sprehod v balerinkah ali visokih petah. Bomo videli!
V nedeljo sem z balkona opazovala zemljišče za blokom. Vem, da obstaja bližnjica do postajališča, vem! Mislim, da vodi potka mimo vrtca in ta bi mi res prihranila kakšno minuto. Celo oznake za kolesarske poti sem videla in tudi to opcijo bi bilo potrebno raziskati. Zdelo se mi je, da ne dežuje, zato sem se preoblekla in sklenila, da grem malo raziskovati. Rečeno, storjeno!
Pri svojem planiranju nisem upoštevala razmočenega terena. Kakšna napaka! Ko sem poskušala priti po klancu navzdol, me je razmočena ilovica kar ponesla. Nekaj sekund sem uspešno lovila ravnotežje in "surfala" po bregu, na koncu pa čofnila v blato. Bravo jaz!
Moje raziskovanje se je tukaj končalo in je preloženo na čas, ko bo teren suh.
Ko sem prišla do dvigala in se pogledala v ogledalo, sem bila še najbolj podobna osebi iz reklame za persil ali kakšen podoben vsega zmožen pralni prašek.
No ja, tudi velikim raziskovalcem ni vedno vse uspelo "na prvo žogo"!

S'bwta

Spomnim se reklame iz svoje mladosti. Mislim, da so reklamirali Substral, tekoče gnojilo za rastline, brez katerega le-te ne morejo živeti. Morala reklame je bila, da rastline potrebujejo ljubezen in Substral, in naj bo sobota dan za Substral. Ker Substrala ne uživam (in ga niti ne nameravam), sem se odločila, da bodo moje sobote namenjene nakupovanju in sprehodu po mestu. Poleti, ko bo več časa svetlo, si bom verjetno potepanja po mestu lahko privoščila tudi med tednom, ampak trenutno si jih ne morem.
Očitno imam res umazane sosede, ker je nekdo vklopil pralni stroj že ob 7h zjutraj. V soboto! Ker sem se že davno tega odločila, da ne maram gneče, sem se že ob 8h odpravila v Auchan. Za izbiro prehrambenih artiklov sem porabila mogoče petnajst minut in potem sem se naslednje pol ure sprehajala med igračami, kjer sem si ogledovala telefone, dlančnike, prenosnike in ostala podobna čudesa. Pa me je kar hitro minilo in sem se raje napotila domov z namenom, da jo mahnem v mesto.
Na avtobusih pogosto vidim kakšne zanimive primerke človeške rase. Navadno se zabavam z ugibanjem od kod prihajajo ali s čim se preživljajo. V soboto, ko sem ravno ugibala od kod prihaja visokorasel temnolasec (skoraj bi dala roko, seveda ne svoje, v ogenj, da je bil Črnogorec ali Srb), sem zaslišala žensko žlobudranje. Ženska je govorila vedno bolj naglas in vedno bolj jezno. Oh, revež tisti, ki so mu njene besede namenjene! Ko sem se obrnila, sem opazila, v bistvu nisem opazila, nikogar. Se zgodi! Saj sem vajena, da ljudje govorijo z navideznimi ljudmi (po telefonu seveda), ampak kar tako, da se derejo na zrak... tega pa ne vidim prav pogosto.
Najprej sem šla na pošto po znamke in potem naprej na Place d'Armes, ki kao glumi glavni trg v Luksemburgu. Tam se je odvijalo Irsko praznovanje v čast Svetega Patrika. Verjetno je bilo zvečer veliko bolj živahno, dopoldan pa je bil šotor poln rdečeličnih ljudi, ki so se basali s klobasicami in se nacejali s pivom. Zraven so hrustali tudi nekaj sladkega, ker je bil zrak nasičen z vonjem po prežganem sladkorju. Družbo so jim delali videi z irsko glasbo! Čudovito!
Ker me irsko vzdušje ni pritegnilo, sem jo mahnila čez most, v del mesta okrog železniške postaje. Nimam pojma kaj se je dogajalo, ampak po ulici so bile postavljene promocijske stojnice na katerih so "talali" vzorce pijač. Coca-cola zero, sadni sok, voda... vsaj žejna nisem bila!
Naenkrat sem dobila briljantno idejo, da bi preverila kakšno je stanje v trgovinah s čevlji. Na hitro sem izračunala koliko denarja lahko zapravim, brez da bi to občutil moj proračun, in se podala na oglede. Kakšno razočaranje! Čevlji v Luksemburgu obstajajo, vendar so grdi in sploh čudni. Kakšno obutev potemtakem nosijo ljudje v tem mestu?
Pogled na obute noge naključnih mimohodečih mi je povedal, da sem se znašla v deželi brez-lepih-čevljev. Ohhhhh! Saj ne, da hodijo bosi. Daleč od tega. Ženske tlačijo svoja stopala v ozke čevlje z dolgimi špicami (to je bilo pri nas moderno pred nekaj leti) in čez čas, ko se obuvala razšlampajo, dobijo prav groteskno obliko. V izložbah sem opazovala čevlje, ki me resnično niso pritegnili. Recimo... simpatične srebrne s karirasto rjavo-rdečo pentljo. Kje, zavraga, so tisto priskutno pentljo pobrali? Ker me je zanimalo, če bi se dalo problem sanirati, sem vstopila in čez čas žalostno ugotovila, da je pentlja pritrjena tako, da je v bistvu ne moreš odstraniti. Od vseh čevljev so mi bili še najbolj všeč crocsi, ki so tako grdi (celo izraz fugly bi lahko uporabila), da so že simpatični. Grdi na simpatičen način!
Vsekakor pa je mogoče videti tudi lepe čevlje na nogah sprehajalcev. So pa res v manjšini.
Ko sem se naveličala čevljev, sem šla po čokolado, ker kmalu potujem domov in kaj naj drugega človek nese ljudem v domovini kot čokolado. Belgijsko. Leonidas. Sveži pralineji v ličnih škatlah. Njami!
Počasi sem imela mesta dovolj in sem se odpravila domov. Ker je bil lep dan (beri: brez dežja) sem pešačila del poti, potem pa vseeno sedla na avtobus.

Bilo kuda, naši svuda!

Zadnjič sem se odpeljala v mesto in želela izstopiti na postaji, na kateri se ne ustavljajo busi prav pogosto. Pri vstopu sem šoferja prosila, če bi me lahko opozoril na dotično postajo. Tip me gleda, posluša, potem pa se obrne k potniku, ki je sedel za njim in reče:"Šta hoče ova?"
Ponovila sem vprašanje v moji različici "našega" jezika in tip je pripomnil:" Pa što ne kažeš, da si naša?".
Povedala sem mu, da sem pač Slovenka in še frišna v mestu.
Na "moji" postaji, mi je šofer pomignil:" Ej, Slovenka, silazi, ovo je tvoja stanica!"

Tito, hvala ti za bratstvo in enotnost!

Čežana

Danes zjutraj me je v pisarni čakala pošta. Moje prvo službeno pismo. Ko sem ga odprla, sem prebrala, da bodo kot kraj mojega izvora upoštevali Čežano v Sloveniji. Krasno! Baje, da v Španiji, natančneje v Asturiji, obstaja kraj, ki se mu reče Cezana.
Ker se mi je zdelo smiselno, da popravijo napako, sem takoj poslala sporočilo v katerem sem pojasnila, da Čežana je pri nas "apple souce" in da prosim, da moj kraj pravilno poimenujejo Sežana.
Čez nekaj časa sem dobila odgovor, da žal ne morejo popravljati tipkarskih napak. In tako je Sežana Čežana postala...

NNNP

Otroci socializma se boste spomnili akcij NNNP (nič nas ne sme presenetiti- ali nekaj v tem smislu). Navadno so akcije potekale na kakšno lepo sončno majsko soboto. V primeru slabega dežja so jih prestavili, ker se nesreče pač ne dogajajo v slabem vremenu.
Akcije so bile vedno napovedane. Ko je zatulila sirena, smo zdirjali iz stanovanj in se nagnetli v zaklonišča (če je šlo za jedrski napad), na bližnje igrišče v primeru ognja, v gozd... odvisno od situacije pač. Največji frajerji so bili tisti, ki so se smeli ob simulaciji vaje s požarom, spustiti po tistem hecnem tunelu iz četrtega nadstropja. Noro!
Včeraj, ko smo po kosilu zadovoljno predli vsak na svojem delovnem mestu, je zazvonil alarm. Najprej ga ni nihče jemal resno, ker so se malo prej po hodniku sprehajali neki tehniki in smo pač njihov sprehod povezali z alarmom. Ampak alarm ni prenehal. Nak, vedno glasnejši je postajal in vedno bolj prediren. Tako smo pograbili vsak svoje stvari in odšli na stopnišče, kjer se je že valila nepregledna množica ljudi z višjih nadstropij. Čudno se mi je zdelo, da se nihče ni prerival in tako smo bili zelo hitro zunaj. (a res moram poudariti, da je zunaj lilo kot iz škafa?!). Ko smo bili enkrat zunaj, so nekateri ostali v bližini stavbe, večina pa je odšla do bližnje parkirne hiše pod filharmonijo. Tam so se pričela ugibanja ali gre samo za simulacijo ali pravi preplah (nimam pojma, baje, da vaja ni bila napovedana). Po približno dvajsetih minutah smo se mirno vrnili v svoje pisarne.
Tako. Še ena izkušnja več v Luksemburgu. Upam, da je bila resnično le vaja. Zakaj bi sploh nekdo napadel našo stavbo? Res, da je bil včeraj 11. marec, obletnica napada na Madrid, vseeno pa... a ne bi bilo bolj smiselno napasti parlamenta in njegovih članov kot pa ljudi, ki delajo za parlament?!

Je ne parle pas français.

Tako. Prve ure tečaja francoščine so za menoj in če prej nisem bila navdušena nad tem jezikom, sem sedaj še malo manj! Sodelavci so mi povedali, da vse poteka v francoščini, pa kar nisem hotela verjeti. Pa je res! »Tršica« je govorila po svoje, jaz pa sem se iz minute v minuto počutila bolj bedno in bolj neumno. Kasneje sem sicer ugotovila, da nisem edina, pa vseeno… Baje, da ne sme govoriti angleško oz. ničesar drugega kot francosko. Prosim? To je vendar tečaj za telebane, abrveznike ali absolutne začetnike. Predstavljala sem si, da bom po 60 urah tečaja znala povedati kdo sem, od kod prihajam, šteti do sto in vprašati za vlak, bus in kakšno tako življenjsko pomembno stvar, vsekakor pa nisem pričakovala, da bom kar morala »govoriti«.

Ah, ko bi se vsaj učili po nekem sistemu, pa se ne!

Mogoče se bo pa tale tehnika, da so nas vrgli v vodo in sedaj moramo plavati, izkazala za dobro?!

Dan žena ali čisto navadna sobota

V Sloveniji se še vedno kupujejo rožice za dan žena, tukaj pa sem komaj kaj zasledila o tako pomembnem dnevu. Bila je sobota kot si predstavljam, da bodo moje naslednje sobote. Dan za opravila za katera drugače ni časa… obisk centra mesta, trgovin, pranje, obiski…

Ker se je enemu od sosedov mudilo prati že ob 7h zjutraj, sem se pač tudi jaz skobacala iz postelje in se odpravila novim zmagam naproti. Najprej sem šla do mojega novega najboljšega soseda Auchana in si kupila likalno desko, mleko in pregrešno draga jabolka. Jap, jabolka so bila v akciji za »samo« 3,99€. Samo! Še dobro, da sem bila zgodnja, da sem si lahko izbrala lepa jabolka. A si lahko mislite, da na oddelku s sadjem in zelenjavo nimajo rokavic???

Prvi podvig je uspel, naslednja misija, je bila misija Internet. Poklicala sem na help desk in jim pojasnila, da ne morem preizkusiti povezave, če nimam dostopnega gesla. Ko sem omenila, da ne mislim plačati računa za marec, če ne bom imela dostopa, mi je osebek rekel, da naj pridem v glavno pisarno in da imam prav, zakaj plačevati nekaj, česar nimaš. Tako sem se podala v »mesto«, kjer sem dobila vse potrebno za priklop na internet. Ko sem bila že tam, sem skočila še do Tanie v hotel. Da bi se malo odkupila za prijaznost, sem kupila majhen zavitek čokolade in ga nesla ženskam. Razložila sem jim, da je pri nas osmi marec malo bolj spoštovan kot tukaj. Moram reči, da so bile kar ganjene.

Ko sem prišla domov, sem se takoj lotila interneta. Uspelo mi je!

Proti večeru sem se ponovno odpravila do Auchana. Zgolj iz radovednosti, ne da bi kaj nujno potrebovala. Ajoj, pa to ni res! Kot, da bo konec sveta. Se spomnite pričetkov razprodaj pred leti, ko po trgovinah mrgoli stotine ljudi, ko eden drugemu stvari iz rok pulijo? Tak je bil Auchan v soboto. Urnebes!

Prvi delovni dan… in teden

Počasi bom nehala s temi prvimi, ampak prvi delovni dan v novi službi pa je le omembe vreden, no.

V teoriji bi moral moj prvi delovni dan potekati nekako takole: v stavbi KAD (Kondrad Adenauer), natančneje pri svoji kadrovici Iti (kakšna je ženska oblika kadrovika??), naj bi se narisala ob 9h, tam bi morala dobiti pogodbo o delu in kasneje iti na uvodno predavanje za novodošle, ki bi trajalo do kosila. Po kosilu pa naj bi končno šla na svoj oddelek.

Sliši se… zelo ustaljeno in… normalno.

Torej… v KAD sem (proti svoji navadi) prišla celo četrt ure prej, ker sem morala skozi določen postopek slikanja in izdelovanja kartice. Moja kartica je modre barva, na njej so ime in logotip delodajalca (EU parlament), moje ime (kljukice nad C-jem seveda ni) in slika, ki bi sodila bolj v kakšno teroristično kartoteko kot pa na identifikacijski dokument. Nivo vozniških dovoljen. Mimogrede, je kdo že videl »normalno« fotko na vozniškem dovoljenju?!

Potem, ko sem dobila kartico, sem se zglasila pri svoji kadrovki. Rekla mi je naj počakam še ostale »novake«. Ko so se prikazali še ostali, nam je razložila, da je stara šefinja oddelka šla v penzijo in da imajo novo. In kaj se to tiče nas? Hja, Ita je poslala šefici naše kartoteke (da ne rečem fajle) v pregled in podpis, vendar je IT oddelek prekinil povezavo 28.2 (očitno tudi tukaj, ne samo v Kopru, ne vedo, da ima vsake toliko februar 29 dni) in so se naše stvari preprosto izgubile. Lost in space! Dober začetek, kajne?

Uvodno predavanje je trajalo skoraj tri ure. Šefi različnih oddelkov so nas zasuli z ogromno količino informacij, podatkov in papirjev. In vsi so bili neverjetno prijazni. Po predavanju bi morali iti k svojim »personal file managerjem« (hmm, še nikoli nisem imela osebnega upravitelja kartoteke), pa nismo, ker naše kartoteke ne obstajajo. Še.

Ker je bil ravno čas kosila, smo se novodošli družno odločili, da ne gremo na svoje oddelke s praznimi želodci in smo zavili raje v KAD-ovo obedovalnico.

Ko sem se končno prikazala na slovenskem oddelku, sem videla šefa za sekundo ali dve in potem je odhitel na sestanek… kasneje pa na bolniško. »Srečo« imam, da sem prišla delati ravno v tednu pred plenarnim zasedanjem, ko imajo vsi polne roke dela. V glavnem tajništvu so mi dali list z imeni in nalogami, ki naj bi mi jih določeni ljudje pokazali in razložili, toda vsak, pri kateremu sem se oglasila, mi je prijazno rekel/a: »A lahko po naslednji sredi?«

Tako imam čas, da bi uredila vse stvari v kadrovski, pa žal to ni mogoče, ker me (še) ni v sistemu.

Prvi vikend v Luksemburgu

Ko sem prišla na intervju oktobra je bil tudi vikend, ampak recimo, da želim povedati kaj več o prvem vikendu odkar živim v Luksemburgu. Oh, kako grozno se to sliši!!!

V soboto zjutraj sem se na zajtrku čudila, ker nisem videla drugih ljudi. Eh, ni vsak taka budala, da bi že ob 7.30 skakal po zajtrkovalnici. In to v soboto. Malo po osmi uri sem pricapljala v recepcijo hotela z namenom, da grem v lov za kamping posteljo. Da bi prišla do prave postelje, je bila… khm, kaj je naslednja stopnja utopije? Ker zunaj ni deževalo, temveč LILO (kasneje sem izvedela, da je bila to Emma), sem se zapletla v pogovor z receptorko Tanio. Kar naenkrat me je vprašala, če sem pojedla, da bi pospravili zajtrkovalnico. Ker sem se čudila na vso moč, mi je pojasnila, da sem pač edina gostja tisti vikend. Uaaau! Edina gostja v hotelu s 42 sobami! Kako… kraljevsko! Ker nimam gumijastih škornjev in ker me je volja po tavanju po mestu minila isto sekundo, ko sem zagledala enormne količine vode, ki so se sesuvale z neba, sem se ustavila v recepciji in klepetala. Spoznala sem Tanio, ki je Portugalka in Lejlo, ki prihaja iz Alžirije, pa Kristino iz Kapverdskih otokov. Na žalost zadnji dve ne govorita angleško. Vseeno smo se razumele. Vmes so klicarile po marketih in spraševale za to bedno napihljivo posteljo. Ne boste verjeli… našle so jo. Zadnjo.

Po dežju vedno posije sonce in tudi v soboto je. Ravno pravi čas, da sem šla po nakupih in kasneje v stanovanje.

Nedelja je bila podobna soboti. Dež sicer ni bil tako silovit, vseeno pa smo si zopet privoščile triurni klepet. In… posijalo je sonce. Mogoče babji klepet v Luksemburgu prinaša sonce in ne dežja kot je to v navadi pri nas. Kar naenkrat mi je Lejla prinesla pladenj poln hrane. Nisem mogla verjeti! Tania mi je pojasnila, da se jim ne zdi prav, da gladujem (v Luksemburgu je pač ob nedeljah VSE zaprto) sama sredi tuje dežele. Redko ostanem brez besed, ampak to je bila ena izmed takih priložnosti. Dekleta, za katera tri dni prej sploh nisem vedela, da obstajajo, so mi pomagala prebroditi prvo krizo. Verjetno se vam zdi čudno, da govorim o krizi par dni po prihodu. Pa je res. Na eni točki se zaveš, da je tvoj dom tisoč kilometrov daleč, da so tam vsi člani družine, prijatelji, ljudje, ki jih poznaš in imaš rad. S seboj imaš samo omejeno število stvari… Čeprav se zavedam, da je bila to zgolj prva iz celega niza prihajajočih kriz, je bilo vseeno lepo imeti nekoga, ki mi je polepšal dan. Pa čeprav je šlo samo za kosilo za katero niso pričakovale ničesar drugega kot »Hvala lepa« oz. »Merci«. Takrat mi je bilo žal, da sem vztrajala pri tem, da bi stanovali na Kirchbergu. Škoda, toda tam ne bom spoznala »navadnih« ljudi- pisano mešanico ljudi iz pretežno nižjih slojev. Saj ne, da na Kirchbergu ni navadnih ljudi, ampak tam živijo večinoma tujci, ki delajo v evropskih inštitucijah. In oni se ne socializirajo med sabo.

V vednost

V prenosniku imam shranjeno še objavo ali dve, vendar bom do nadaljnega brez interneta. Danes zjutraj sem zapustila varen hotelski objem in popoldan bom šla že v svoj novi dom na Kirchbergu. Objave pridejo takoj, ko dobim uporabniško ime in geslo.

Hvala za razumevanje!

»Črni« petek ali prvi dan v Luksemburgu

Zjutraj, takoj po zajtrku, sta me Zdravko in Ana peljala še do nepremičninske agencije in pomahala v slovo. Ah, niti časa za solze ni bilo.

V agenciji sem takoj našla pravo osebo. No ja, če sta prisotni zgolj dve osebi, ena moškega in ena ženskega spola, in ti iščeš Travisa, potem neke strašne izbire nisem imela. Kakorkoli, Travis (izredno prijazen možak, kar je baje pri Luksemburžanih prej izjema kot pravilo), mi je pojasnil detajle iz najemne pogodbe. Poleg tega me je seznanil še s kupom uporabnih stvari, ki naj bi jih kot bodoča prebivalka Velikega Vojvodstva vedela. Zabaven in velik tip (po moje nima daleč do dveh metrov). Dosedanji najemnik Lars naj bi do popoldneva spokal, tako, da če bi mi uspelo plačati vse račune, bi lahko takoj dobila ključe. Seveda, ni problema!

V mojih sanjah bi vse potekalo gladko. V sanjah!

Torej, prikorakala sem v banko in želela izvršiti tri nakazila. V naši banki so rekli, da v bankah v tujini lahko plačuješ s kartico maestro v višini razpoložljivih sredstev. Zveni racionalno. Malo nevarno je šetati po svetu s količino šestih jurjev, no. Teta za pultom mi je prijazno pojasnila, da tega oni ne delajo. KAJ?

Glede na to, da je Luksemburg prestolnica bank, sem poskusila srečo v sosednji banki. Odgovor je bil… NE! Možno bi bilo samo v kolikor bi odprla račun, ki pa ga ne morem, ker še nimam uradne pogodbe o delu. Fino. Še dobro, da sta bili tam dve prijazni uslužbenki, ki sta govorili italijansko in sta mi skušali pomagati. Celo klic na banko Koper sta mi omogočili. Pa ni pomagalo, ker mi v help centru niso znali ničesar pametnega svetovati.

Znašla sem se sredi Luksemburga, z nabildano kartico in tremi računi za plačati. Krasno! Za vse drugo je tu mastercard!

Poklicala sem domov in prosila mamo, da z mojega računa poskuša nakazati denar na luksemburške račune. Kaj pametnejšega mi pač ni padlo na pamet.

Poklapano sem odracala še do firme Leo, ki je ekvivalent našemu elektru. Tam sem pokazala podpisano najemno pogodbo in se zmenila, da elektrike ne bodo odklopili, temveč bodo samo plačnika zamenjali. Potem sem odtavala spet do Travisa in mu rekla:«Houston, we've got problems!«. Zatrdil mi je, da če dobi po faxu potrdilo, da je bil denar nakazan, dobim ključe.

Zmenila sva se za randi in ogled, ter prevzem stanovanja kasneje popoldan. Gre hitro a ne?

V hotelu sem takoj poslala mail z navodili in št. računov domov. Phew, najprej se leta in leta nič ne zgodi, potem pa ena stresna situacija sledi drugi.

Ko sem se popoldan drenjala na avtobusu, mi je mama sporočila, da je vse OK. Hura! Hvala za novodobne komunikacije tipa telefon, fax in internet! Kar odleglo mi je in tako sem se z lahkim srcem narisala v pisarni pri Travisu. Lahko si predstavljate kakšno faco sem naredila, ko mi je na vprašanje, če je dobil fax, odgovoril, da ne. :( Po moje sem tako prebledela, da mi je takoj pričel pojasnjevati, da se je šalil. Ni si izbral ravno pravega trenutka, no.
Takoj, ko sem prišla k sebi, sva odšla na prevzem stanovanja. Travis se je ubadal z vprašanjem kaj bi se zgodilo, če meni stanovanje ne bi bilo všeč, pa si je takoj odgovoril, da je to moj problem. Pravilno sklepanje.

A moram kaj napisati o stanovanju? Spodobi se že! Ok, stanovanje ima baje 95 m2 in ga sestavljajo širok hodnik, dve spalnici (nista preveliki, ampak ponavadi so spalnice za spati, tako da ni panike), kopalnica s tušem, velika kopalnica s kadjo (in panoramskim oknom), opremljena kuhinja, nogometno igrišče, ki se mu reče dnevna soba in kar velik balkon. Dnevna soba je res ogromna in je tlakovana z marmorjem. Fensi! Zraven sodi še parkirni prostor za en avto, klet in prostor v pralnici. Lars je sicer pustil pralni stroj, vendar ga je (le kaj mu je šinilo v glavo) nesel v pralnico. Seveda ne v našo, ampak eno drugo. Tako obstaja sedaj problem, ali naj pralni stroj samo premaknemo ali ga nesemo nazaj v stanovanje. Dokler sem sama, dileme sploh ni.

Ker je Lars dobrosrčen človek (ki ni imel več prostora v avtu), je v stanovanju pustil majhno omaro, stojalo za TV, 6 nerabljenih stolov in preoblematični pralni stroj.

Tako, stanovanje je zrihtano, več problemov bo z opremo.

Prvi dan v Luksemburgu mi je prinesel veliko tekanja, veliko skrbi in srčno upam, da slab začetek pomeni dober konec.

Hotel

Moja prvotna ideja je bila, da bi prvi mesec v novi domovini preživela v apart hotelu. Hja, zelo dobra ideja, na žalost pa neuresničljiva. Vse skupaj je bilo povezano s tem kje in kdaj bom dobila »pravo« stanovanje. Poslala sem maile vsem obstoječim apart hotelom v Luksemburgu in dobila sem zelo prijazne odgovore, ki so mi želeli srečo pri iskanju strehe nad glavo, večinoma pa so bili rezervirani že od decembra in polni tja do maja. Super! Kaj si človek sploh še želi!

Tako sem pristala nasproti glavne železniške postaje, v hotelu President. V hotelu s štirimi zvezdnicami in cenikom, ki pravi, da je moja soba 250 € na noč. V resnici je cena 100 € nižja, vseeno pa hudičevo zasoljena. Prvih šest dni sem torej nastanjena v sobi, ki ima kopalnico, spalnico in recimo delovni prostor z mizo, kjer tipkam. V ceni je vštet tudi zajtrk in uporaba brezžičnega interneta. Mogoče so bližnji hoteli cenejši, vendar so brez zajtrka in s plačljivim internetom (celo do 10 € na uro računajo). Večina gostov je tu med tednom in delajo za katero od EU inštitucij in ne boste verjeli, celoten vikend sem preživela kot edina gostja hotela z 42 sobami. Luksuz!

V soboto me je po zajtrku vprašala receptorka, če sem dovolj pojedla. Ker sem bila radovedna zakaj me to sprašuje, mi je pojasnila, da ker sem edina gostja, lahko zajtrkovalnico zaprejo. Edina gostja!!! Wow!

Ker je deževalo in ker osebje hotela ni bilo pretirano zaposleno, sem klepetala z njimi (no ja, z receptorko Tanio, ki edina zna angleško) … tri ure. Vmes so poklicale v trgovski center Auchan, mi rezervirale kamping posteljo, mi povedale kje lahko kupim lepo in ne predrago pohištvo… Bilo je zabavno in seveda poučno. Tania je Portugalka, Lejla iz Alžirije in Kristina iz Kapverdskih otokov.

Ko sem spoznala ta čudovita dekleta, mi je bilo kar malo žal, da bom živela v Kirchbergu, kjer prebivajo skoraj izključno evrokrati. »Normalni« ljudje so toliko bolj raznoliki in zanimivi!

No ja, bomo videli.

POT

Glede na različne vire je treba premagati od 1023 do 1179 kilometrov, da bi prišli s Krasa do Luksemburga. Recimo, da je povprečje 1100 km in ker se baje računa potovalna hitrost 100 km/h, to pomeni 11 ur vožnje. Pa še kakšen postanek, da se napoji ljudi in »konjiča«. Gulp!

28. februarja sta se stric in sestrična Ana prikazala pred našim blokom malo pred sedmo uro zjutraj, v avto smo naložili dva moja ketra, dva kovčka in se odpeljali v svet. Pot je potekala po načrtu vse do Avstrije, kjer je bilo polno omejitev…celo takih s 30 km/h. Sama pot je… recimo dolgočasno. Peljali smo se mimo Beljaka, Solnega gradca, Monakovega, Ulma, Stuttgarta… Dokaz, da smo v bližini velik mest je bila eno gneča na cesti. Če sem iskrena, ni mi jasno, kako bom sama premagovala tako pot. Tokrat smo bili trije… vsak nekaj reče in je lažje. Po moje bom poslušala glasbo, pela, se pogovarjala z avtomobilom… Čeprav stričeva astra baje rabi samo 6 l goriva na 100 km, sem imela občutek, da smo za pot pokurili okoli 100 litrov goriva. No ja. Pot je potekala brez problemov vse do bližine nemško-luksemburške meje, ko je pričelo deževati. Super! Dež, mrak in nepoznani kraji so ubitačna kombinacija. V dežju smo prispeli v mestu in seveda zgrešili hotel. Z malo mukami in težavami smo ga našli in hkrati spoznali »posebnost« Luksemburga. Podoben je Trstu… vsaj kar se enosmernih cest tiče! :(

Na cilj smo prispeli z dvourno zamudo, premočeni zaradi iskanja hotela pa vendar zadovoljni, ker je misija »pot v Luksemburg« uspela.

Začetek

Ja, veliko vode je že preteklo odkar sem zadnjič blogala. Kaj pa vem, januar je bil še normalen mesec, februar pa ena sama norija. In tako je prišel 27. v mesecu (dan pred odhodom), ko še nisem imela strehe nad glavo. Ne tiste kratkoročne, še manj pa dolgoročne. Vsi hoteli polni, apart hoteli zasedeni najmanj do sredine aprila in stanovanje, ki mogoče bo, mogoče pa ne. Verjemite, da sem se kar s težkim srcem podala na pot.

Kakorkoli, sedaj sem v Luksemburgu, ki bo moja domovina najmanj naslednjih 9 mesecev. Hočeš nočeš se mi bo državica morala prikupiti. V nasprotnem primeru bom postala zagrenjena in zatežena do maksimuma. Zato… glavo pokonci!!!

PS.

Papirje sem zbrala, operacije nisem preživela, ker je ni bilo, prevozno sredstvo je doma pred hišo in pride kmalu z mano sem, streho nad glavo sem našla.