V preteklem tednu sem opravila popotovanje od Luksemburga v Slovenijo in nazaj. Pot domov je potekala gladko. Kako ne bi, saj sem tja frčala?! Najprej z vlakom v Bruselj, potem pa hop na letalo in na Brnik. Se opravičujem, na Jožeta Pučnika. Mogoče Josefa? Kakorkoli, prvič sem letela z Brussels Airlines. Prvič sem opravila check-in kar od doma, preko interneta. Ob vzletu smo imeli 20 minut zamude, ker je prišlo do manjše tehnične napake. Potniki smo se šalili, da ne najdejo pilota, pa da je premoga zmanjkalo... samo da nam je čas minil hitreje. Ko smo končno vzleteli, no, ko smo se družno odrinili od tal, je polet potekal zelo mirno. Razlika z Adrio je ta, da smo imeli na našem letu dva stevarda in nas niso "posiljevali" s plastik fantastik hrano. Če si želel prigrizek, si ga kupil, v nasprotnem primeru pač ne. Med letom sem poslušala glasbo in naenkrat sem opazila pred pilotsko kabino tri osebe... dva stevarda in... pilota! Kdo pa je vozil?
Čeprav smo odrinili z zamudo, smo na cilj prispeli točno.
Sledil je kratek oddih doma. Home Sweet Home! Ker sem nameravala na pot do Luksemburga odriniti z avtom, sem, v času svojega kratkega bivanja doma, v prtljažnik pridno nosila stvari, za katere sem menila, da bi mi utegnile prav priti v Luksemburgu.
Prišel je velikonočni ponedeljek in mi trije (Traktor the car, Mici in moja malenkost) smo bili pripravljeni na spopad z nekaj več kot 1000 km dolgo potjo. Ob 5.58 smo se odpeljali v svet.
Vremenska napoved mi ni bila naklonjena. Sploh! Štartala sem v dežju, pri tromeji vozila skozi snežni metež, pa spet skozi dež, sneg, sonce, sneg, dež, dež, sneg, sonce... Zdelo se mi je, da ne vozim skozi različne države, temveč skozi različne letne čase.
Kmalu po vstopu v Nemčijo je promet nenadoma obstal. Kar tako. Brez razloga! Naenkrat so stoječo kolono prehiteli gasilci, policija, trije rešilci... pa še tri vozila gasilcev. Ko je priletel še helikopter, je bilo jasno, da je bila v bližini prometna nesreča. Po petnajstih minutah, mi je Mici svetovala, da naj izberem prvi odcep desno in zapustim avtocesto. Ah, Mici, saj si pametna punca, samo, če stojiš v koloni to ni mogoče! V avtu sem pomalicala in čakala... 35 minut po "ustavitvi" so po radiu povedali, da je nesreča na cesti, da je kolona dolga 4 km in pozvali ljudi, da zapustijo avtocesto pri nevemkaterem odcepu. Toliko o nemški ažurnosti.
Zelo beden občutek je, ko čakaš v koloni, v deželi, katere jezika ne razumeš.
Po 40 minutah čakanja, so se avtomobili pričeli obračati in policaji in gasilci so nas usmerili na obvoz, ki nas je pripeljal zopet na avtocesto proti Monakovem. Očitno sem bila zelo blizu nesreče, saj me je do te ločilo le kakšnih 15 avtomobilov.
Pot mimo Monakovega je potekala brez prevelikih pretresov. Na pol poti med Monakovim in Stuttgartom sem se ustavila, pretegnila krake, pojedla in napojila Traktorja. Po 600 kilometrih si je žverca zaslužila malo nafte in kratek oddih.
V bližini Stuttgarta je kolona "šibala" bliskovitih 70 na uro. V bistvu ni bilo nesreč, niti snega, ne dežja...samo razna zoženja, ker Nemci pač veselo rijejo po svojih cestah in gradijo nove. Verjetno so se tega naučili na Balkanu, ko so prišli na dopust!
Še dobro, da je bil dela prost dan, ker bi sicer vse skupaj potekalo še bolj počasi!
Pri Karsruhe-ju mi je Mici namignila naj zapustim avtocesto in naslednjih 60 km sem vozila po panoramski cesti. Občutek sem imela, da grem nekam na sever, ne pa v Luksemburg. Kakorkoli, Mici ima zveze "tam gor" (nič bližje kot pri satelitih) in kaj kmalu sem zopet zapeljala na avtocesto, na kateri sem ugledala celo tablo z napisom Luxembourg! Wow!
Da ne bom nakladala več kot je potrebno... za 1060 kilometrov sem potrebovala 12 ur in pol. Potrebno je upoštevati, da sem vozila skozi razne odtenke vremena, da sem stala v koloni zaradi prometne nesreče, da so na cesti občasno bili zastoji, ker se je truma jugo-zdomcev vračala v Nemčijo in Francijo in da sem se med potjo trikrat ustavila. Ko sem zapeljala v "domačo" garažo, sem bila še čisto čila, pol ure kasneje pa sem bila že nečloveško utrujena in sem šla spat!
V torek so me malo bolele roke, hrbet pa niti ne, kar je lep dosežek. Uspelo mi je v grdem vremenu priti do Luksemburga... in to sami. No ja, s pomočjo Mici in Traktorja. Mi trije smo nezgubljivi par!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
Hello!
Po google-anju o življenju v Luxu, me je vrglo na tvoj blog. :) Danes sem dobil mail, da me iz Court of Justice-a vabijo na razgovor za službo v slovenskem prevajalskem oddelku (asistent). Glede na to, da ne poznam niti ene duše, ki ima kakršnokoli vezo z Luxom, bi bil vesel vsake informacije. Najboljša povezava iz Slo? Hotel?
No, če bo kaj časa bi lepo prosil za kakšen info.
Obljubim, da se revanžiram s kavo, ko pridem v Lux!
Lep dan še naprej,
Nejc
nejc.stefanec@gmail.com
Objavite komentar