NNNP

Otroci socializma se boste spomnili akcij NNNP (nič nas ne sme presenetiti- ali nekaj v tem smislu). Navadno so akcije potekale na kakšno lepo sončno majsko soboto. V primeru slabega dežja so jih prestavili, ker se nesreče pač ne dogajajo v slabem vremenu.
Akcije so bile vedno napovedane. Ko je zatulila sirena, smo zdirjali iz stanovanj in se nagnetli v zaklonišča (če je šlo za jedrski napad), na bližnje igrišče v primeru ognja, v gozd... odvisno od situacije pač. Največji frajerji so bili tisti, ki so se smeli ob simulaciji vaje s požarom, spustiti po tistem hecnem tunelu iz četrtega nadstropja. Noro!
Včeraj, ko smo po kosilu zadovoljno predli vsak na svojem delovnem mestu, je zazvonil alarm. Najprej ga ni nihče jemal resno, ker so se malo prej po hodniku sprehajali neki tehniki in smo pač njihov sprehod povezali z alarmom. Ampak alarm ni prenehal. Nak, vedno glasnejši je postajal in vedno bolj prediren. Tako smo pograbili vsak svoje stvari in odšli na stopnišče, kjer se je že valila nepregledna množica ljudi z višjih nadstropij. Čudno se mi je zdelo, da se nihče ni prerival in tako smo bili zelo hitro zunaj. (a res moram poudariti, da je zunaj lilo kot iz škafa?!). Ko smo bili enkrat zunaj, so nekateri ostali v bližini stavbe, večina pa je odšla do bližnje parkirne hiše pod filharmonijo. Tam so se pričela ugibanja ali gre samo za simulacijo ali pravi preplah (nimam pojma, baje, da vaja ni bila napovedana). Po približno dvajsetih minutah smo se mirno vrnili v svoje pisarne.
Tako. Še ena izkušnja več v Luksemburgu. Upam, da je bila resnično le vaja. Zakaj bi sploh nekdo napadel našo stavbo? Res, da je bil včeraj 11. marec, obletnica napada na Madrid, vseeno pa... a ne bi bilo bolj smiselno napasti parlamenta in njegovih članov kot pa ljudi, ki delajo za parlament?!